Oj preljubi domek moj,
kam odšel si, kje si skrit,
mene pusti si na Zemlji tej,
da sem v črnino ves zavit.
Jaz pa hrepenim tako,
da domek svoj bi videl spet,
ki v Višave je ujet
in med zvezdami razpet.
Zvezde gledam vsako noč,
domek svoj vmes iskajoč,
se boš prikazal res smejoč
in me pozdravil vsako noč.
Zjutraj boš mi rekel lahko noč,
dan nastal je vriskajoč,
ne bom več klical na pomoč,
ker zdaj te vidim vsako noč.
Ana Nuša
|