Noč je in jaz z njo...
Bolečina, ki me razjeda, le malce popušča.
Sedem se na rob ležišča in poskušam zaspati.
Po nekaj korakih rahlo popusti ter se vrne,
Tako nemočen, nebogljen se zazdim samemu sebi
Spet v noči na otip iščem tablete, hladilno mazilo...
Medla svetloba je dovolj, da najdem željeno.
Ob kozarcu tekočine goltam tableto...
Spanec je premočan, sede me povleče k sebi.
Le s težavo najdem ravnotežje, poskušam leže.
In ko me v bolečinah potegne v sen sanjam....
Sanjam o neprespanih nočeh., bolečinah.
Po sedmih tednih zaspim malo po polnoči,
Zjutraj pa se sestavljam, kot robot,
Kot da sem iz kock, katere vsako posebej čutim.
In kot je bolečina prišla iznenada, odhaja kot polž...
Počasi, nesigurno, nepredvidljivo zamahne z repom.
In takrat čutim vso nemoč, željo po spanju, počitku.
Počitku ki je ena sama mora nepredvidljivega...