Pojem o lepih vsakdanjih rečeh:

kako prebujajo se zgodnja jutra
z zadnjim pomežikom zvezd;

kako po dežju mavrica z nebes
s svojim živobarvnim pajčolanom
oplazi najvišje vrhove dreves;

kako igrivo se sprehaja skozi vse menjave časa
naša mamica Narava, večno lepa, večno mlada.

In zato še jaz naglas naj izpovem ljubezen svojo:

mojega srca izvoljenec, ki zvestobo večno mu prisegam,
mi ponuja v eni roki žalost, a v drugi že veselje,
radodarno izpolnjuje moje srčne želje,
vsak dan znova me na veličasten ples odpelje:

preprosto imenujem ga – ŽIVLJENJE.

Danijela Premzl