Verjemi mi, draga,
da za nič na svetu ne bi prespal
jutra v gorah…sončnega vzhoda,
objemanja vrhov gora
z meglicami,
krikov kavk iz temnih globeli;

za trenutek s tabo zaprl bi oči,
še dihal bi bolj poredko,
dal misli na »počasno«,
bral tvoje želje v temi;

zato oprosti
draga, če sem preveč smrčal,
verjemi, tako rad bi,
res, vse to doživel.