Usnula sam noćas san,
san čežnjom istkan…
Prostrane sobane i glazbu
iz nekih davnih vremena…
Poznate i nepoznate ljude,
među njima tebe…
Točiš vino iz vrča starog
i pružaš komad toploga kruha…
Pozivaš da sijednemo na pod,
pod od zemlje…
Očima punim čežnje,
bez riječi gvoriš sve…
Ruke po zemlji klize jedna prema drugoj,
lagano, neopazno…
A kada se skoro dotakoše,
sve se pretvori u zlatan prah…
Svi osijećaji i čežnje
se sljubiše…
O kakav neobičan,
božanski osjećaj…
Riječi nisu dovoljne
da opišu sve ovo…
Duša opijena,
savršenstvom unutarnjeg nemira...
Odjevena u svilu i mirisne boje,
još dugo će u sebi čuvati,
ove trenutke i trenutne osijećaje moje…
|
San
Prispeval/a: hierhod dne ponedeljek, 20. junij 2011 @ 21:22 CEST
Ne morem ti opisati, kako mi je všeč tale pesem...! Zares si nadgradila samo sebe... svoj stil...svoj izraz...!
Ne najdem besed, ki bi ti dovolj dobro pokazale moje navdušenje in občudovanje...!
Dejansko se tele posmi ne more komentirati...! Lahko se samo meditira in premišljuje o njej...z željo, da tudi sam doživim in občutim nekaj tega, kar si ti...!
Želim ti lep in vesel večer!
hierhod
San
Prispeval/a: dunja dne torek, 21. junij 2011 @ 00:11 CEST
Nostalgija po bližnjih naredi svoje.
Hvala za pohvale ter čudovit komentar.
Želim ti lahko in mirno noč!
Lp,
Dunja