Vse, kar je bistvenega, že imaš.
Odpri oči, zaglej se v to bogastvo,
ki hodi, da hodi mimo tebe,
da, mimo tebe in ti mimo nje.
Ustavi se, vzemi si čas,
tam je, tvoja sreča,
na dosegu roke tvoje
in ti to veš in ljubiš
in še kar hrepeniš.
Ne razumem te.
Razumela bi. Razumel bi.
Če obula bi čevlje tvoje
in ti obul bi moje.
|
Razumela bi... Razumel bi...
Prispeval/a: kanika59 dne nedelja, 18. januar 2009 @ 17:16 CET
Klara, pesmica je kratkomalo izvrstna, je vhod v dušo človeško, je ogledalo medsebojnih odnosov. Čestitam Ti, si mojster ustvarjanja.
Nočem, da me razumeš,
vame hodiš..
..razgaljaš,
želim si le, da me sprejemaš,
takšnega kot sem ljubiš,
trudim se, vem, da me ne razumeš.....
lp, fp
Razumela bi... Razumel bi...
Prispeval/a: klaruška dne nedelja, 18. januar 2009 @ 19:15 CET
Hvala za tvoj odmev, Kanika.
Kot otroci mali bi radi
stekli v naročje njeno, mamino.
Da ne bi rekla nič,
le začutila stisko našo
in objela, si želimo.
Kje so bile in kaj so delale
te naše mame in od mam
mame stare mame?
Vsi smo eni taki veliki otročki.
Razumeti-sprejeti,
sprejeti-razumeti.
Ti prehodi so nujni,
treba je, da drugi razloži,
pojasni in ja, velikokrat
se zgodi, da je končno le
ljubezen tista,
ki lahko sprejema,
brez da bi razumela.
Nora pustolovščina življenja.