Ko sem prvič videla tvoj obraz
sem se zastrmela v tvoje oči;
temne, prelepe, s tistim nekaj in še več.
Je bil to žalosti izraz?
Zakaj mislim nanje vse noči?
Ko si prvič dal mi roko,
sem te pogledala le za hip
in potem obrnila glavo,
da ne bi videl kako
mi je postalo kar preveč toplo.
Želja mi je prešinila telo,
da bi kar obdržala to roko
in da ti moje ne bi hotel izpustiti.
Tvoj prvi objem, rahel dotik
je bil tako čuteč in mehak,
da sem vsa vztrepetala.
Ničesar ni bilo več
razen tebe in mene
in spoznanja, da je to tisti mik,
za katerega pravijo, nikdar ne ovene.
Ko si me prvič poljubil,
sem bila že del tebe.
Svet se je zavrtel in izgubil
razen tebe sem ljubila samo še sebe.
Ko sva se prvič ljubila,
bi najraje zaustavila čas,
da ne bi nikdar izgubila
tistega silnega čustva, zavesti,
da sva ti in jaz – eno.
|
Prvič
Prispeval/a: kanika59 dne torek, 12. januar 2010 @ 17:31 CET
Louise četitam, besede Ti kar same polzijo v objem čustev.
Vse lepo tudi v bodoče.
Samo zate sem naredil
snežaka..sneženo
kepo,
in jo samo zase,
v luno zalučal,
ki je bila v sosedovem oknu…..
lp, Franci
Prvič
Prispeval/a: Louise dne četrtek, 14. januar 2010 @ 07:50 CET
Louise
Prvič
Prispeval/a: kanika59 dne četrtek, 14. januar 2010 @ 15:50 CET
Ni težko...
....velika žrtev,
si vzeti čas za lepoto,
je uživanje...sprostitev!
Vse lepo tebi Louise,
Franci