Se s prsti dotakni, nežno, svojega obraza.
Obraza, ki pozna veliko srečnih zgodb.
Pobožaj te lasje, ki skuštrano štrlijo
in dekliško navihano glavniku se smejijo.
Obriši te oči od slano-sladkih solz,
V katerih čar ljubezni goji vrt večnih rož,
Ti vrtnica nebeška, prelepa in ranljiva,
sadovi tvojih cvetov, dišijo, živijo …

*

Kristalni dotik, sijočega cveta -
največja blagost za srce poeta.
Iz ustnic bi roso jutranjo pil,
v ljubezni topel šal te previdno ovil.

miha rozman