Pobožala me je mesečina....
Začutil sem jo kot lahkotno,
božajočo, nežno, skrivnostno
kakor da bi imela žametne oči,
privlačna, kliče k sebi,
vabi v svojo bližino.

Na trenutke starka,
drugačna, le sijaj lica...
Zemlja ji zakriva obraz,
kot da bi jo hotela skriti,
spreminjati videz, spremeniti,
tako kot človek spreminja zemljo.

Le kaj vidi na zemlji ?
Kot popačeno, modro, lepo ?
Verjetno kot staro znanko,
navajena njene družbe,
na trenutke pomilujoče,
ali le kot usojeno sopotnico.