V gozdu je bilo dolgčas
in ptice so se odločili,
da bi popestrili ta siv dan
naj bi ptice se v lepoti pomerili.
Najglasnejša je bila kura
saj perje ima v vseh barvah razodeto
ampak četudi ima tako perutninsko rozkoš -
še vedno ostaja kokoš.
Potem na plan se prikaže petelin
in nekaj bratov zraven stopi z njim,
samo preden se vsak naj bi
v vsej svoji lepoti predstavil,
se je že med njimi vname boj
čigav je rep bolj lep in širok
in čigar je Kikirik bolj dolg in glasen:
odgovor poznavalcem jasen …
Na sceno stopi Pav
in zviška prav vsakega pogleda
s svojim večnadstropnim repom
zasenči vso perutnino naenkrat.
Edino zlomka je bila, da petje je bilo
le kra, kra, kra …
Še vrana se je oglasila
in srako s sabo je zvabila,
naredile sta en špetir
in na koncu je bila sprejeta odločitev,
da bodo tekmovale v drugi spretnosti:
… še ni bilo podobnih tekmovanj?…
In se je začel »sveti boj« iz
vede »kdo dlje in bolj sočno pljune« -
ni kar tako ampak le v »cilj«,
na koncu zmaga tisti, ki naj bi ostal bolj »čist«.
Živali v gozdu vse to opazovali
in umirjeno čakali kdaj zmagovalca
razodene čas, hm le tukaj špas,
zaloge količine sline v vsakem ptiču
nikakor ne mine, še vedno pljuvajo
in se nikakor ne utrudijo …
Kaj pa nad oblaki?
A nad oblaki orel molče in tiho ždel
ter si izbiral najglasnejšo,
katero pri kosilu bo pojedel …
|
"Perutninsko tekmovanje"
Prispeval/a: jože.k dne petek, 27. februar 2009 @ 11:51 CET
priloga; ena od mojih živalskih zgodb...
Tekmovanje v petju ptic...
Sklenila kanja, ptice k sebi vabi,
v veselje, apetit si spet popravi,
ptice reče, tu pri meni boste pele,
s svojim glasu boste mi žgolele.
Prisluhne žolna, deblo onemi,
to je čudno vendar dobro, se ji zdi,
le vrabec, sivček menita drugače,
sova drema, lastovka igraje skače.
Prišel je dan, so ptice priletele,
h kanji v goste, kjer bi pele, žvrgolele.
Od daleč sova jih le opazuje,
čudna združba, z glavo si zmiguje...
Začele ptice peti so, ponosne na svoj glas,
a druga drugi všec si niso, pravi špas,
ko nežno pesem utiša glasna vrana ,
najlepše pojem, reče jim ta čudna dama...
Vse opazuje kanja,res nestrpna, lačna,
izbira obilna, ni strahu, da je napačna,
na hitro plen si ogleduje, že ga ima,
lakoto pregnala, se na petje ne spozna..
Utihne pesem,žvrgolenje, so ptice odletele,
kanja sita, se od daleč vsem pevkam smeje,
klavrno končal se pevski zbor,
še meni sova, čuk, ki ni bil nor...