Želim si včasih da izgine zloba,
povsod na svetu je kot gniloba,
da človek človeku prenehal biti bi nekdo,
saj vseenomu je, kaj z njim je in kako.

A šibak nemočan sem pri teh željah,
na trenutke majhen kakor zrno, grah,
le kam drvi človeštvo me je strah,
okruten neprijazen je naš vsakdan, čas.

Premalo so želje izrečene, ni poguma,
izgublja dostojanstvo se,več ni razuma,
ko vsak vidi sebe, išče svojo pot,
pri tem pozablja druge, svojih zmot.

Vsak človek pravico ima živeti,
nič vredno če ob tem mora še trpeti,
nekaterim, ki prisegajo da so pravični,
pogledajo naj v sebe, saj so krivični.

Naj dano bo, prisluhnijo odprejo naj oči,
ni vse tako kot rečejo kot lepo se zdi,
ko le na danar mislijo in želijo kraljevati,
pozabljajo, lačni, siromašni ne morejo več spati.

Bo bogataš umrl kakor vsak drug,
še zadnja ura polna mu bo muk,
le kam z bogastvom svojim bo takrat težil,
a le marmor, napis zlat grob mu bo krasil.