Brezno se zapira,
še steguje
svoje pohlepne roke,
še brizga
pohlepne plamene.

Vrtinec se oddaljuje,
še vabi
v svoje vroče središče,
še vedno sesa
nedosegljive misli.

Svetloba se odpira,
že pošilja
svoje tople bliske,
že objema
z dišečim vetrom.

Obzorje se širi,
v neskončnost,
v večni mir in ekstazo,
v misel oblikuje
nove brezmejne želje.