Piše: Tili Kojić v novi Vivi www.viva.si

OPRAVLJANJE IN EVOLUCIJA
Čenče o zvezdnikih ter drugih znamenitih in bogatih osebnostih lahko odslovite kot neškodljivo zabavo, toda prav možno je, da nas k prebiranju pogrošnih revij in časopisov sili evolucija.

Ko sem bila v vrsti pred blagajno, kjer navadno stoji stojnica s časopisi in revijami, polno zaposlena s kukanjem v druge nakupovalne vozičke, se mi je pogled ustavil na Jennifer. Kako se zdaj počuti, ko gre za Brada in Angelino? Kakšno pričesko bo imela?

No, zanimanje za Jennifer in družbeno smetano nasploh je postalo tudi vroča tema resnih znanstvenih razprav. Septembra 2005 se je več sto akademikov zbralo v mestu Ayr na Škotskem, kjer so razpravljali o kultu zvezdništva; Davida Beckhama, Michaela Jacksona in Kate Moss so iz pogrošnih revij spravili še v resne časopise.

Nova psihološka motnja?
V zadnjih letih je akademska literatura poskušala opredeliti naš odnos do slavnih osebnosti. Odvisno od tega, kaj berete, bi me moje zanimanje za Jen utegnilo označiti kot žrtev epidemije, ki pustoši po razvitem svetu, lahko pa bi pomenilo tudi eno od iznajdljivejših razsežnosti moje osebnosti (z Darwinovega zornega kota). Utegnilo bi napovedovati bodisi začetek padanja v brezno depresije, tesnobe in zasvojenosti bodisi tiho delovanje nekaterih nadvse žilavih genov.

Leta 2003 je revija New Scientist poročala, da kar tretjina Američanov trpi za nečim, kar so poimenovali »sindrom oboževanja zvezdnika« (CWS); od takrat se zdi, da delež populacije, ki ga muči CWS, nenehno narašča.
Znanstveniki z vsega sveta so osupli nad novico o tej epidemiji preučevali raziskavo z naslovom Lestvica oboževanja zvezdnikov (CWS). Soavtor raziskave, klinični psiholog James Houran, je pojasnil, da je kratico CWS videl neki novinar in se domislil, da bi utegnila pomeniti sindrom oboževanja zvezdnikov – in tako se je rodila nova psihološka motnja.

Neškodljivi in obsedeni oboževalci
Houran pravi, da utegne biti zmerna raven oboževanja zvezdnikov celo koristna. Pri nižjih ravneh gre namreč za obliko povezovanja, blaženja stresa in zabave, medtem ko je oboževanje na višjih ravneh povezano z depresijo, tesnobo ter težavami s telesno podobo in zasvojenostmi. Da bi se izognili zmešnjavi, so Houran in njegovi sodelavci po naključni iznajdbi sindroma spremenili naslov raziskave v Lestvica odnosa do zvezdnikov (CAS).

Houran opisuje CAS kot nekakšno merilo, ki naj pomaga pri določanju stopnje zanimanja za zvezdnika. Pred CAS so oboževalce delili v dve skupini. V prvo so spadali neškodljivi občudovalci, ki so zgolj od daleč občudovali njihove talente: sem spadajo ljudje, ki jih navdušuje komična usklajenost Jennifer (in njeni lasje), ki spoštujejo Beckhamove spretnosti z žogo (in njegove lase), a tudi takšni, ki jih muči silovita želja po hmm … laseh (?) Paris Hilton.

V drugo skupino spadajo oboževalci, med katerimi so obsedeni pisci pisem in zalezovalci (denimo Mark Chapman, morilec Johna Lennona), torej ljudje, ki so pravi fanatiki. CAS je odpravil to razdvojenost, saj opisuje oboževanje zvezdnikov kot premikajočo se lestvico, po kateri nas potiskajo zunanje sile. Ali kot je provokativno izjavil Houran: »V vsakem od nas tiči zalezovalec, seveda ob primernem spletu okoliščin.« Kaj je primeren splet okoliščin?

Le kaj bi me lahko premaknilo po tej lestvici, da bi iz ženske, ki lista pogrošne revije, postala fanatična zalezovalka? Oboževanje zvezdnikov brzdajo nekatere osebnostne lastnosti (srečni, ekstrovertirani ljudje so navadno na spodnji strani lestvice, na drugi, višji strani lestvice pa so tesnobni narcisi), medtem ko nas v nezdravo smer lahko premaknejo zunanje okoliščine. Po lestvici navzgor nas lahko premakne tudi preživljanje travmatičnega dogodka, kot je izguba delovnega mesta, ločitev ali žalovanje.

Dolgčas in iskanje identitete
Toda zakaj nas znameniti ljudje sploh privlačijo? Zdi se, da se večina ljudi v zahodnem svetu tako rekoč tika z Jennifer, če Kylie, Micka, Nicole, Britney in Brangeline niti ne omenjamo. Na platnu namreč upodabljajo naše kolektivne sanje o ljubezni, sovraštvu, dobrem in slabem. V resničnem svetu to počnejo še bolje. Toda zakaj smo tako uročeni? Zakaj nas zanima zasebno življenje ljudi, ki jih sploh nismo srečali?

Socialni psihologi se strinjajo, da so razlogi zapleteni, kljub temu pa je nekaj očitnih. Eden od teh je zagotovo dolgčas; življenje skozi filmske zvezdnike je način, kako zmanjšati dolgčas. Drugi je iskanje identitete, kar dokazuje, zakaj najstniki (te izgubljene duše adolescence) na lestvici CAS navadno dosegajo najvišje ravni.

Individualizem in sanjarjenje 
Tudi družbena razdrobljenost ima svoj vpliv, kajti kult indvidualizma in povsod prisotni mediji razbijajo družinske in družbene vrednote. Prav možno je, da se eden od razlogov skriva tudi v tem, da je fantazijske odnose veliko lažje ohranjati kot tiste v resničnem življenju.

Ljudje, ki na splošno veliko sanjarijo, dosegajo višje ravni na CAS. Znana je zgodba igralca, ki je v ameriški televizijski nadaljevanki več let igral vlogo zdravnika, ljudje na cesti pa so ga ustavljali in ga prosili za medicinske nasvete, saj niso zmogli razlikovati med vlogo in osebo.

Nova religija?
Nemara je slava nova religija in zvezdniki naši bogovi. To bi lahko slutil že John Lennon, ko je izjavil, da so Beatlesi bolj priljubljeni od Jezusa. Navsezadnje so ljudje skozi vso zgodovino in v vseh kulturah oboževali idole. Z vso svojo mitologijo, obredi in nesmrtnostjo bi zdajšnji zvezdniki prav zlahka zapolnili podobno kulturno nišo. Psihologi so ugotovili še naslednje: bolj ko je oseba zavezana formalni, institucionalizirani religiji, manj verjetno je, da bo oboževala zvezdnike.

Britanski profesor sociologije kulture, Chris Rojek, meni, da so religiozni prizvoki oboževanja znamenitih osebnosti precej očitni. Verjeli, ali ne, ko so bili Beatlesi v Veliki Britaniji na vrhuncu svoje priljubljenosti, so na njihovih koncertih v prvih vrstah sedeli invalidi, ki naj bi se jih člani skupine po koncertu dotaknili in jih tako ozdravili.

Evolucija
Houran gre še dlje, ko pravi, da je oboževanje nemara v vseh nas, da smo ljudje bitja, opremljena za oboževanje. Vse skupaj se je morda začelo v afriški savani, v obdobju pleistocena (zgodovinska doba, ki se je začela pred milijon leti in se končala pred približno 12.000 leti). Evolucijski biologi so prepričani, da utegnejo spadati vidiki oboževanja zvezdnika med najbolj domišljene stvari, ki smo jih sposobni kot vrsta. Pred sto tisoči let je bilo védenje, kdo je »sovražnik« in kdo »prijatelj«, močna evolucijska prednost.

Opravljanje je bilo torej v tistih časih vprašanje življenja in smrti – to je bilo sredstvo tkanja družbenih vezi z ugotavljanjem, komu velja zaupati. Vsak z znanim obrazom naj bi živel karseda blizu, to so bili namreč ljudje, ki smo jih upoštevali. Toda ko je poslikavanje sten pečin prepustilo mesto prodornejšim medijem, skupaj s tiskom, televizijo, filmom in internetom, smo v dnevni sobi začeli videvati obraze z vseh koncev sveta. Domačnost ni več zanesljiv znak dobrega sosedstva, naša nevronska »napeljava« pa temu ni pravočasno sledila, zato glavne junake iz Pete hiše na levi pojmujemo kot lastne sosede.

Ljudje so na milijone let posedali ob ognjiščih in govorili o poznanih ljudeh, pravi Helen Fisher, profesorica antropologije in avtorica knjige Zakaj ljubimo (Why We Love). Sodobne medije opisuje kot »globalno ognjišče«, zaradi česar ne preseneča, da tako radi opravljamo znamenite ljudi. Prepričana je, da o svojih sosedih vemo le malo, zato pa toliko bolje poznamo zvezdnike. To je tudi razlog, da se tako radi pogovarjamo o ljudeh, ki jih poznamo.

Zvezdniki kot sorodniki
Mark Schaller, predavatelj psihologije na Kanadski univerzi v Britanski Kolumbiji, gre še dlje, saj meni, da se nam zdi, kot da zvezdniki pripadajo naši družini. Naši predniki so pri ugotavljanju sorodstva uporabljali dve glavni vodili, podobnost in domačnost, znani ljudje pa so nam očitno zelo domači.

»Že leta gledam Bruca Willisa, videla sem ga v spodnjem perilu, v postelji z njegovo ženo … Nekajkrat sem ga videla celo v lastni hiši.« Medtem ko Schaller priznava, da nam je razumsko jasno, da Bruce ni naš sorodnik, nevronski procesi delujejo kot visoko avtomatiziran nezavedni ostanek evolucijske preteklosti.

Opravljanje utrjuje družbene vezi
Čeprav opravljanje ni več ključno za preživetje, se socialni psihologi strinjajo, da – ne glede na to, ali čenčamo o družini, prijateljih, sosedih ali znamenitih osebnostih – še vedno igra pomembno vlogo pri utrjevanju družbenih vezi in krepitvi posameznikovega položaja v skupini. Tudi Helen Fisher poudarja pomen opravljanja kot foruma za »izražanje naših zamisli, interesov, pričakovanj, sanj in moralnih sistemov, kar velja za zdravo in dobro.

Pranje umazanega perila
Z evolucijskega zornega kota je smiselno posnemati vrhunske posameznike, meni Francisco Gil-White. Nekoč so se ljudje z visokim statusom pogosteje razmnoževali, zato je bilo posnemanje njihovih tehnik način, kako izboljšati lastne sposobnosti. Gil-White je celo prepričan, da je posnemanje eno od najbolj ostroumnih in presenetljivih človeških ravnanj. Morebiti se k lepim in bogatim obračamo zato, da bi od njih dobili kak namig.

Ljudje radi opravljamo in medtem ko nekateri obožujejo in občudujejo znamenite osebnosti, druge zadovoljuje pranje in raznašanje njihovega umazanega perila. Če o nekom mislimo slabo, s tem povzdigujemo sebe, zato je ena od funkcij opravljivih časopisov in tabloidov, polnih znamenitih in bogatih osebnosti, ustvarjanje objektov prezira za navadne ljudi.

Toda ne glede na moralno stališče o medijih in zvezdnikih ne moremo zanikati, da v komercialno usmerjeni, z zvezdniki nabiti zahodni družbi znamenite ljudi kljub vsemu požiramo, kot da bi bili užitni, in vsrkamo vsako najmanjšo kapljico informacij, ki jo lahko dobimo. Toda nemara sploh ne gre za epidemijo, ampak je vse skupaj zgolj naravno … Navsezadnje, kdo bi lahko oporekal tako dolgotrajni evoluciji in lepim lasem?

Zato se naslednjič, ko boste med listanjem najbolj rumene revije ujeli neodobravajoč pogled, lahko samo nasmehnete in zamrmrate: »Kriv je Darwin.« Nato pa se spet čiste vesti posvetite kratkočasenju z Jen.

Tili Kojić

Z življenjem skozi filmske zvezdnike zmanjšujemo dolgčas in iščemo svojo identiteto.

Pred sto tisoči let je bilo védenje, kdo je »sovražnik« in kdo »prijatelj«, močna evolucijska prednost. Opravljanje je bilo v tistih časih sredstvo tkanja družbenih vezi z ugotavljanjem, komu velja zaupati.

Zmerna raven oboževanja zvezdnikov utegne biti koristna. Pri nižjih ravneh oboževanja gre namreč za obliko povezovanja, blaženja stresa in zabave, medtem ko je oboževanje na višjih ravneh povezano z depresijo, tesnobo ter težavami s telesno podobo in zasvojenostmi.