|  Vem kakšno je življenje, ko jaz sem in mi ni niti malo všeč.
Vidim, da obstaja borba med mano in tabo, med vsemi jazi, ki so.
Vidim, da jaz nenehno izumlja modernejša in učinkovitejša orožja, za uničenja drugih jazov.
Vidim, da jaz ropa naravna bogastva, da je čedalje bolj podoben robotu, da je hladen in brezobziren, da ubija vse mogoče oblike življenja.
Vidim, da jaz ne namerava nič spremeniti, ker najmočnejšim med jazi, gre "relativno dobro" in se temu, ne nameravajo odpovedati.
Vem kakšno je življenje, ko jaz sem in mi ni, niti malo všeč.
Umrl sem sedaj ko še živim in povem vam, Življenje brez "mene", je res življenje.
Da ne bo pomote, "mene" in "jaz" je psihološki center in nikakor nisem ubil telo, ali izvajal nasilje nad seboj.
Šele ko mene ni, obstaja ptičje petje in vonj cvetlice.
Šele ko mene ni, je rosa le rosa in oblak le oblak.
Šele ko mene ni, je vse popolno in obstaja neskončnost.
Šele ko mene ni, ljubezen svobodno živi.
Mirko-PA
|
NE ZAMUDITE
Življenje brez "mene"
Prispeval/a: hetLicht dne torek, 16. avgust 2011 @ 21:08 CEST
http://www.youtube.com/watch?v=ZlgSwTJ1Cbs&feature=related
Življenje brez "mene"
Prispeval/a: tisti dne sreda, 17. avgust 2011 @ 02:37 CEST
Res se že globoko sprašujem, od kod jemlješ vse te besede, s katerimi opisuješ neko "takoimenovano duhovnost".
Saj, sam nekako se počutim, da sem med tistimi srečneži, ki so nekako uspeli najti neko povezavo s "takoimenovano duhovnostjo". Zaradi vsega, kar se dogaja pri tem vedenju, na katerem prebivam, mi je zelo spoštovano vzbujajoče to kar pišeš - od kod jemlješ te besede, in tako govoriš o resnični duhovnosti.?
Saj pot, po kateri prebivam, govori ravno enaka spoznanja, ravno enake smeri - koliko te berem, vidim da nama je dano spoznaje ene poti - edino kar je morebiti razlike v tej poti - je cilj.
Cilj, katerega ne želiš poimenovati kot cilj. Celo meditacjo, kjer se nič ne dela nočeš poimenovati meditacija. -Dokler na poti, kjer prebivam, je Njegovim učencem znano, da po njej hodimo, da bi prišli do cilja. (imenuje se lahko po intelegenci kakorkoli, pač zaradi kmečke narave, rad govorim preprosto, da bodo vsi razumeli).
To, ko me pravi vrač uči, kako potovati oz. razvijati svoje življenje (dušo), imenujemo meditacija- čeprav je ta popolnoma enaka temu, kar ti opisuješ.
Stanje, ko se popolnoma nič ne dela, ---- niti ne razmišlja. A ni to nekaj najlažjega na svetu? :).:). (Zaradi luciferjeve moči, ko izkorišča človeški um, je to precej težko obvladljiva zadeva.) Vendar, to stanje, pravi vrač, imenuje meditacija.
No, potem pa spet prideš, z nekim od nevem od kje, z ustreljenim stavkom ;
-"Umrl sem sedaj ko še živim in povem vam, Življenje brez "mene", je res življenje." --- se res, resnično zavedaš, tega kar govoriš?
Saj v tem pomenu, govoriš o stanju, kar je človeštvo poimenovalo - pot do Njega. Na koncu, ko umreš ko še živiš, ostane samo še eno dejanje, - da pred seboj ugledaš Njega, Edinega resničnega.
To je smisel svojega notranjega razvoja, to je smisel prave meditacije, to je trenutek ko je otrok pred očetovim objemom, to je trenutek, ki otorku pove, da je premagal iluzijo in je pred svojim domom. To je nekaj, zakar spoloh obstaja svetloba na poti, - da bi končno umrli, še preden zapustimo človeško telo.
To kar pišem, ni napisano poetično, ampak popolnoma realizirano stanje. Do vsega tega se pride, z eno tisto meditacijo, ki ravno vsebuje vse prave elemente.
Zato nikakor, temu oslu ne gre v glavo, kako neki panefin, ki noče govoriti o meditaciji, le vseeno tako globoko govori, o edini - resični - globoki duhovnosti. To je - poti do Njega. ??
Ali je res človeški um tega zmožen predvidevati?.
- Razen, če si odgovorim po načinu, na kateri poti se sprehajam, potem je to samo en odgovor - dragi panefin, izgleda, da si v prejšnjih življenjih pošteno meditiral. Evolucijskega napredka ni bilo, (zaradi nečesa spregledanega) - je pa vseeno ostal velik dar Njegovega blagoslova, katerega si prinesel s sabo še v to življenje. Njegovo vedenje je ostalo s teboj, saj, v resnici si duša, neuničljiva energija, ki je duhovno bogastvo iz prejšnjih žviljenjih prinesla s seboj.
No, od tukaj naprej, pa bi se lahko začela velika debata med posamezniki o neki "takoimenovani duhovnosti". Za zdaj je pa itak dovolj.
Se slišimo enkrat, ko mi bo dano, da se lahko spet kaj oglasim, vsem dragim bratjem iz plemena Njegova (pašniki) oz. dom.
Življenje brez "mene"
Prispeval/a: Violeta dne sreda, 17. avgust 2011 @ 09:59 CEST
Življenje brez "mene"
Prispeval/a: panefin001 dne sreda, 17. avgust 2011 @ 11:24 CEST
vesel sem, da se razumeva, glede nečesa tako pomembnega, ter očem skritega in te zelo spoštujem.
Kar zadeva cilja o katerem govoriš, ga jaz resnično nimam pred seboj, a to nikakor ne pomeni, da sem izgubljen.
Cilj bi meni pomenil, disharmonijo, delitev, časovno razliko med tem kar je sedaj in kar naj bi bilo. Pri meni je vse to skupaj, tukaj in sedaj in niti malo ni, med seboj ločeno.
Ampak kot že rečeno, tovrstna komunikacija ima svojo vrednost, meni pa ni povsem zadovoljiva, ravno zaradi razčiščevanja tistega, kar kdo vidi izza besed.
Potem besede, niso več dejavniki različnih predstav, saj navsezadnje, govorimo o nečem, kar nima zveze z besedami, mar ne?
Pogovor v živo, je glede tega, ustreznejši način.
Velik pozdrav,
Mirko-PA
Življenje brez "mene"
Prispeval/a: osh-kosh dne sreda, 17. avgust 2011 @ 11:52 CEST
no šalo na stran,zelo podobno piše Gurdjieff v svoji knjigi : La
vie n`est re´elle que lorsue ,,Je suis,, -The life is real only when
Iam.
Če bi jo prebrala,bi mogoče ugotovila, da odkrivata toplo vodo in
bi vama ostalo veliko več energije( kot pravi panefin-karkoli naj
bi že to pomenilo ).
Življenje brez "mene"
Prispeval/a: tisti dne sreda, 17. avgust 2011 @ 13:24 CEST
Odkar sem na Njegovi poti, vidim da ni več razloga, da bi še kaj prebal o nečem, kar so izražane misli nekoga drugega, temveč delam to kar so tudi oni pravtako delali - na lastnem izskustvu. In takrat pride do tega, da se kaj napiše, kot je to v primeru nekih pisateljev duhovnih knjig.
Saj citat govori resnico, vendar slej ko prej, nekateri na poti, spozanjo, da resnica ki biva tukaj v dolini smrti, je popačena resnica. Takrat pa se zgodi, da se subjekt nekako začne zanimati za drugo stanje - tisto, ko enkrat vsakega doleti.
In če že prav vsi vemo, kaj nas v vsakem primeru doleti, kako je potem oseba lahko tako "zaslepljena" (je samo izraz), da vseeno porabi vso življensko energijo in sloni le na popačeni resnici in zapravi življenje za raziskovaje le te resnice. - Fizične človeške - če v tem smislu oseba premišljuje - ja, takrat citat govori resnico, vendar o popačeni resnici.
Panefin, cilj je v takem primeru enak. Tudi sam živim na takšen način, vendar cilj (smisel dobljenega življenja) je v tem življenju, ki ga živim. Ni ločen od življenja. In navsezadje, to je končna resnična sreča, da sem lahko to povezal.
V resnici je eno življenje, ena pot - vendar samo v primeru, če se le te lahko oseba drži.
Dokaz, da pa še danes, v železni dobi, tukaj pišemo nekaj na moderni internetni strani moderne dobe, je to --- da smo vse do danes delali popolnoma narobe.
Živeli smo za popačeno resnico. Če bi delovali pravilno, nas sedaj - danes ne bi bilo več tukaj. Ampak bi prebivali tam v tisti Resnici, ki jo mi, razni subjekti, poskušamo ogovoriti na tej moderni strani.
"Le kdaj, bo posameznik prenehal sanjati in se končno zbudil iz hipnoze???"
Dragi bratje, še vedno smo v tej hipnozi. Le nekaterem bo v resnici uspelo se prebuditi iz nje. Pravi vrač, le on ima sredstvo za prebuditev iz globokega hipnotičnega spanca. Posamezni subjekti pa le o tem lahko govorimo, vendar smo popolnoma nemočni brez Njega.
Lepo pozdravljeni v Njegovi milosti.
Življenje brez "mene"
Prispeval/a: omensat dne sreda, 17. avgust 2011 @ 20:39 CEST
resnično umreti je zavedanje da vsaka misel, ki izhaja iz zavesti nikoli ni ločena od same ''zavesti''.
umre idejni koncept oziroma verjetje v miselni koncept da jaz sem oz.da jaz nisem.
Jaz sem Življenje- tu umre idejni koncept in samo Si
Življenje brez "mene"
Prispeval/a: panefin001 dne sreda, 17. avgust 2011 @ 21:29 CEST
popolnoma prav imaš, v kolikor govoriš o idejnem konceptu, a jaz ne govorim o ideji, temveč o dejstvu.
Katera koli ideja, je povsem miselna tvorba.
Jaz govorim o smrti, vseh miselnih tvorb in stanju, v katerega misel ne more.
Šele to je za mene, smrt vsega znanega.
Dokler pa še ti si, ali dokler obstaja nekdo, ki se še zaveda, je to je še del starega.
Stanje brez vsakršne misli, je popolnoma nekaj drugega, od vseh predstav, ki jo misel lahko ima.
Tega stanja, ni možno doseči s špekulacijami.
Takšne igre igra misel sama s seboj in potrebno jo je razgaliti, povsem do konca.
Lepo bodi in hvala za izmenjavo pogledov.
Mirko_PA
Življenje brez "mene"
Prispeval/a: osh-kosh dne sreda, 17. avgust 2011 @ 21:56 CEST
zaveda, je to je še del starega.<<
A zdaj pa se ne smemo niti zavedati?Kaj zdaj to pomeni?
>>Stanje brez vsakršne misli, je popolnoma nekaj drugega,
od vseh predstav, ki jo misel lahko ima.<<
Misel tudi nima nobenih predstav,nekaj si pomešal.Če nisi, še
enkrat razloži,ker to ni logično.
Življenje brez "mene"
Prispeval/a: tisti dne sreda, 17. avgust 2011 @ 23:49 CEST
Je pa res, da so kakršna koli mišljenja ali dognanja v redu, so na poti, da sami nekaj spoznajo - v obliki napredka. Oz. takole - otrok je v svoji dobi ob starših, malo bolj zrel otrok že začenja sam hodit okoli, vse kar ga zanima se tam ustavi. Torej je to njegova postaja. Mladostnik ravna na enak način, le uporablja sebi podobne metode (nore najstniške veje). Karkoli ga zanima, gre temu nasproti in se ustavi in o tem razmišlja. To je njegova postaja.
Odrasel človek prav tako ravna enako kot oba prejšnja. Ta ima največ postaj, saj največkrat se ustavi da razmišlja. Starec pride do svoje poti, ko je dočakal svoj prevoz na svoji zadnji postaji.
Kakšna je ta postaja, kaj je dosegel, od katerega zavedenja se bo "ločil" - ne bo nikoli vedel. Le spoznal bo, da je to njegova zadnja postaja. S sabo, bo pa po Njegovi milosti, lahko odnesel le tisto, če je kaj pridobil na duhovni ravni.
Enako tako je na duhovni poti, poti spoznavanja samega sebe. Zadnja postaja je to, da pri tem spoznavanju spoznaš, da je vse kar se je delalo bilo popolnoma narobe.
Zato še enkrat - če želiš duša spoznati sebe, potem prosim, pozabi na sedajni subjekt, ki upravlja sedajnost. Osebnost imenovana panefin, tisti, vinetu, violeta, astronom, stojči ...- to so le pojmi, ki se le trenutno imenujejo po določenih besednih izrazih. Resnica teh subjektov je le ena, tista ki je bila prvotno ustvarjena.
Torej - ko želiš spoznati samega sebe duša, takrat se prvo osvobodi vseh nakopičenih igranih osebnosti, skozi mnoga in mnoga življenja.
Z drugimi besedami, to pomeni, da šele tedaj se pride do tistega spoznanja, da se bo nekaj zgodilo šele takrat, ko bo subjekt prišel tako daleč, da bo spoznal - da subjekt ni jaz, ki delujem. Ampak subjekt spozna, da ona sploh ne deluje. Brez duše, je subjekt le kot napisana vloga v romanu takšne in drugačne tematike.
Pomeni, da na zadnji postaji, je dovolj jasno, da je resnica takšna, da jaz nisem. Oz. sem, vendar popolnoma ničla. Moja navidezna osebnost nima popolnoma nobene korisiti za mojo resničnost, dušo. Le oviram jo z vsem kar delujem.
Seveda tako razumevanje velja, le za subjekte, ki spregledajo potek igre življenja - iluzije in še drugih protiduhovnih ovir.
Kaj več pa kdaj drugič-
lep pozdrav vsem bratom plemena Njegova dom.
Življenje brez "mene"
Prispeval/a: panefin001 dne četrtek, 18. avgust 2011 @ 08:15 CEST
ničesar nisem pomešal.
Poglej, zavedanje je potrebno, za spoznavanje sebe.
To sebe je nekaj omejenega. To smo že obdelali.
Vse kar lahko naredim je, da se zavedam omejenosti sebe (vseh mehanizmov in načina delovanja sebe). Tega se še lahko zavedaš in je kot del spoznavanja, nujno potrebno.
Nikoli pa nisem rekel, da se lahko zaveš nečesa, kar je zunaj dosega tebe.
Zato tudi pravim, da je zavedanje še del starega in je potrebno da prideš do teh spoznanj o sebi, a od tukaj naprej, je neuporabno.
Ko namesto omejenega zaživi neomejeno, je to povsem drugačno stanje, ki ga enostavno ne zmorem stlačiti v noben opis ali razlago.
Je pač nekaj tako celostenga, da je vsakršen opis pomanjkljiv.
Ni logično le navidez in v kolikor temu pristopiš površno, sicer pa je povsem resnično.
Nadvse lep dan in dosti novih spoznanj, ti želim,
Mirko-PA
Življenje brez "mene"
Prispeval/a: omensat dne četrtek, 18. avgust 2011 @ 13:05 CEST
lahko pa iz zavesti izhajajo misli in te niso ločene od same zavesti.
v tem zavedanju res umrejo vse miselne tvorbe ampak ne ti, ki si zavedanje tega in ne miselna tvorba.
to kar opisuješ je spontana sproščena narava vsakega človeka- zavest, ki se zaveda sama sebe.
in ne moreš trditi da se tega ne moreš zavedati ker drugače sploh ne bi mogel trditi da to stanje obstaja,res pa je da je ne moreš opisati z besedami, ker je za besedami, ni tistega ki bi ga lahko opisal in ni tistega ki bi lahko to prebral je zavest sama čista brez vseh miselnih tvorb in predstav.
to nekateri poimenujejo razsvetljenje, enost, bog
jaz pravim temu zavest se zaveda sama sebe- tu ni miselnih tvorb je samo zavedanje.
podobno tako kot v globokem spancu ko Si.
ni nobenih miselnih tvorb ali miselnih predstav pa vseeno veš da si bil v globokem spancu.
isto je pri budnem stanju ko se zavest zave sama sebe ni miselnih tvorb in tako imenovanega "jaza" je samo zavest sama.
naprimer: ptiči žvrgolijo slišiš samo zvok ni pa tistega ki bi analiziral kaj sliši ni "jaza" oz da bi rekel jaz slišim ptiče peti.
zavest se pa tega zaveda in je eno s ptičjem petjem.
po tvoje obstaja ptičje petje.
Življenje brez "mene"
Prispeval/a: panefin001 dne četrtek, 18. avgust 2011 @ 13:58 CEST
skoraj povsem blizu sva, temu kar se trudiva izraziti, o ne besednem.
V kolikor torej poslušam, tako celostno, da ni časa in ne ločevanja na poslušano in poslušalca, potem tudi o pojmu da sem ali nisem, ne morem govoriti.
To kar obstaja, v takem poslušanju brez ostanka, je vglavnem totalna enost, vsega kar obstaja.
Tako stanje je prišlo le in izključno, kot posledica totalnega prenehanja, delovanja psihološkega centra "mene".
Ti temu rečeš zavest, da si, a jaz niti tega, za to stanje ne morem reči, kljub najboljši volji.
V tej tišini in ogromnem neskončnem prostoru, se vsi izrazi življenja, svobodno gibljejo.
Kadarkoli se skozi dnevne aktivnosti, pojavi misel, ko je ne potrebujem več, preprosto utihnem in vse je natanko takšno, kot je v resnici.
Ob vsem tem je prisotna neizmerljiva radost, kot da bi nekaj izpolnilo svoj namen.
Za mene se tukaj življenje začne in potešen sem, v vseh svojih celicah.
Hvala ti za izmenjavo, tako zelo subtilnih in najbolj pomembnih, življenjskih reči.
Z velikim spoštovanjem,
Mirko-PA
Življenje brez "mene"
Prispeval/a: omensat dne četrtek, 18. avgust 2011 @ 14:37 CEST
"zavest" poimenujem zaradi komunikacije med "jazoma"
ker karkoli poimenuješ je misel ,ki pa je samo misel
ker direktna komunikacija se začne ko misel izgine in tako vidiš "resnico" ki zmeraj je pred nosom nikoli skrita pa vendar jo iščejo.
ko "iskalec" izgine se "resnica" pojavi
pa lep sončen dan :)
Življenje brez "mene"
Prispeval/a: panefin001 dne četrtek, 18. avgust 2011 @ 14:47 CEST
Mirko-PA