Nisem nalašč strl tvojih nežnih kril,
A težko bom spokojno to noč umrl,
Res je, nikoli se nisem naužil,
A že jutri bom vate zadnjikrat zrl.

Vedno znova me srce opominja,
Apokalipsa je tukaj, ni daleč,
Jedro zemlje s časom lahno izginja,
Eternost človeka je tu, a predaleč.

Zaklad današnjega sveta, narava
Abstinentno upira se vsemu,
Komur je zdrava, nekomu krvava.

Lahkotno premaguje te ovire,
A nekoč se le sovraštva naužije,
Do nadaljnjega črpa nam izvire.