Čez samotni mestni trg
me vodi nočni vetrič.
Morski safir igraje
riše sence,
se zapleta s smehom
v nemirno noč
in odstira ikono,
ki jo nosim v sebi.

Gladi skrle tal,
oguljen kamen,
zlizan tlak poti.


Platana šelesti
pretakanje sokov.
Mrak drhti
v krošnji.
Vzgibi morske pene
pljuskajo čez robove
sonca ob zatonu.

Uho zvonika
srka vase
svoj nočni mir.

Hodim naprej.
Mislim na obalo,
na morske mreže,
mokra razpotja.

Ribič sedi v čolnu,
prepuščen zibanju.
Prižiga se večernica.
Oba prisluškujeva
gostobesednosti morja.

Soji luči
se počasi pretapljajo
in vzpostavljajo vez.
Ribičeva brljivka z obalo,
obrežje s svojimi plameni
zažiga tisoče usod
s svojimi odsevi.

Čoln je odplul v pristan.
Objela sem galeba
v beli pajčevini
sinjega jutra.