V ogledalu,
daleč tam zadaj,
vidim veter
kako boža mrtve trave,
on umira,
ki je zadnji
in pesem smrti poje,
ve, da to je konec.

Zdaj na zimo
moral bi za soncem,
pa ne gre nikamor,
zmore le še tu ležati,
peti, smrti v svate,
da bo duša lažja.


To je čas,
ko je prepozno,
le za spravo
še ostane
nekaj kapljic,
v vesolju morije.

Večne poljane miru.