NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Novo stanje   
    petek, 15. avgust 2008 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Tatjana Malec

    Izpod povrhnjice domače zemlje brbotajo vrelci, klijejo zelena polja in svetlobno odeta planjava poganja nova drevesa s skrivnostno dušo iz svojih korenin. Čutiti je, da prehajamo v neko novo bivanjsko stanje, da se približujemo nekemu doživetju, ki ima korenine v prvinskem občutenju slovenske duše.

    Vse drhti v ljubezni, pred očmi nastaja neka kartografija kamnitega utripanja dežele v mesečini, nekaj pomembno novega klije znotraj rodovne skupnosti našega naroda. Dovolj je močno, ker se je ogrelo za zagon rasti, odvrglo masko in oklep.

    Preseganja ni mogoče več izkoreniniti in zavirati, ker raste okrepljeno kvišku in v širjave. Tako se je že vraslo v svet in s svojo mehko dlanjo boža sleherni kotiček, kjer se je odvijalo vse preteklo in kjer se bo odvijalo tudi vse prihodnje. Kakor nežen vetrič se raznašajo na vse strani neba vonji po domačnosti. Čutim v ozračju oblake hrastovih krošenj, peloda in preproge praproti, ki kličejo tišino in napeljujejo na mir in moč oplajajočih sil.

    Morje prispodob se smehlja po skalnih vzpetinah, do koder se je povzpela duhovna zbranost in nakopičila volja z igro svetlobe in zvoki vsega živega. V vseh stvareh so sledi davnih spominov, ki segajo visoko v neskončnost povzdignjenega človeškega obraza. Zdaj smo tu in se raztezamo v prebujenjih, na katere nisem prej nikoli pomislila. Vsa narava in bivanjski kozmos naših mest in vasi zveneče utripa in črpa z neba sinjino, oblečeno v oblačilo poševnega dežja. Kako raste in valovi ta čudoviti svet, ki mu domači prag odseva luč srca.

    V vseh stvareh je skrit zasnutek snubljenja in čričkov sonet. Na mesto sanj poganja svoje korenine upanje, duša je postala vremenarska hišica, ki prisluškuje vetru in skrivnostim zemlje. Neko mistično erotično doživetje poganja klijoče iz zemlje, namenjeno krepitvi čustev in sreči človeka. Kamor koli pogledam od bisera morja do skalnih vrhov, občutim lepoto in vidim oplojevanje zelenega tkiva, tiste zelenice večnega prihajanja, ki se zbirajo v potočku, reki, polju in gori, povsod kjer jadramo s svojim čolnom prijaznih besed in narodovega sožitja. Njive so pripravljene za setev. Nekaj dišečega je v njih, ki pomeni domovino.

    www.tatjana-malec.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.tatjana-malec.si
  • Več od avtorja Tatjana Malec
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Novo stanje | 4 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Novo stanje

    Prispeval/a: Nan dne petek, 15. avgust 2008 @ 08:50 CEST
    Kot pri Hobitih...


    Hobiti

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 15. avgust 2008 @ 11:05 CEST
    Mislila sem si, da bom našla razlago o Hobitih v knjigi Damijana J. Ovseca "Slovanska Mitologija in verovanja," pa sem našla le škrate in in škrateljce.

    Nekateri viti pravijo, da so Hobiti izmišljena, majhna, človeku podobna bitja, iz Tolkienovega Srednjega sveta; nastopajo v pripovedih Gospodar prstanov, Hobit in drugih.

    Hobiti imajo velika, močno poraščena stopala (čevljev namreč ne poznajo) in so po naravi nekoliko bolj debelušni. Poleg zajtrka, kosila, večerje in malic poznajo še tako imenovane »predzajtrk, predkosilo, predvečerja...« in podobno. Imajo najmanj osem (precej obilnih) obrokov na dan.

    Hobiti hodijo bosi, živijo pa na Šajerskem, najrajši kadijo pipno zel in živijo v okroglih »hiškah« z okroglimi vrati, ter nasplošno uživajo življenje v prelepih pokrajinah, polnih zelenja, gozdov, travnikov, polj in čudovitega zraka.

    V tretjem veku so hobiti spremenili usodo Srednjega sveta, saj je Frodo Bisagin s svojim prijateljem Samom uničil Prstan Mogote in tako rešil življenje vsem dobrim bitjem.

    V Pesniški zbirki "Gorečka" sem objavila pesem

    CITY SILENTES

    Rada bi živela v mestu
    prihodnjega spomina.
    Mestu, ki ga ni.
    Mestu, ki ga sanjam.
    Mestu, na obzorjih sanjskih vidljivosti.
    Mestu neraziskanih dežel.
    Morda se bo to mesto imenovalo City Silentes
    Morda mesto pravljičnih ljudi.
    Brez ljudi z matricami, šablonami
    in modricami na koži.
    Mesto brez politike, moči in vpliva.
    Mesto brez konvencij in koncesij za nadzorovanje
    in kaznovanje Orwellovega tipa.

    Po mestu cvetne celine jasmina hrepenim.
    Želim si mesto podobno Atlantidi.
    Mesto s plitko peščeno obalo in palmami.
    Mesto iz stare Kartagine v Tuniziji,
    odkoder prihajajo stari mozaiki na obalo
    in amuleti, ki delujejo v skladu z voljo bogov.

    Hrepenim po mestu na nihajoči bisernici
    za vratom pravičnika, v katerega še ni vstopil
    hudič s prašniki hijacinte v grozdnatem socvetju.
    Želim si mesto brez natrganih hrepenenj
    na kitah in mišicah skeleta.
    Mesto minojske kulture bronaste dobe.

    Želim si cvetoče mesto, vstalo iz pepela in dežja
    po erupciji Vezuva, zraslo iz Pompejev.
    Želim si živeti na Havajih, tam kjer so Mutukuje
    požrli morski psi in ljudi na čudežni način
    zopet postavili žive na svet. Kako najti mesto,
    kjer kultura ne bo poniknila na prvotno izhodišče?
    Metafizičnomesto,kjerječlovekreducirannaškrate
    med mavričnimi rožami in kristalnimi rosami.

    Potem ko visoke vode usahnejo in znižajo gladino,
    se bodo zbrale živali in pravljični ljudje
    in posadili kolonije nasadov novega duha.
    Rasli bodo ljudje, ki bodo prizanašali drug drugemu
    in bodo gojili človečnost v božanskem dvoru,
    peli v zboru hvalnico in se navadili na dolg mir.

    Tu bodo rasli ljudje brez napuha,
    ljudje, ki bodo nosili s seboj dateljne in pesmi v torbici;
    ljudje, ki se bodo hoteli božati po mačje
    in uspavati drug drugemu sladko utrujenost.

    Sezidajmo jim nebesno modrino iz čiste tišine
    in zaščitimo jih z zlato rešetko, da se jim ne približa
    nepokopani mrlič z naropanim značajem čudnega
    ptičjega perja, z nemoralno esenco duha –
    uhati slon, ki trobi škratom himno,
    z namigovanji o svoji ezopski zatrtosti
    in bistrovidni človeški vzvišenosti.

    To niso nikakršne metafizične iluzije, prispevek implicira imperativ, da nekaj spremenimo v svojem življenju, da nam bo lepše in boljše. Potrebujemo novo stanje duha.

    Lep pozdrav vsem
    Tatjana


    Hobiti

    Prispeval/a: Nan dne petek, 15. avgust 2008 @ 11:21 CEST
    Nič ni treba na novo odkrivati,samo zapirati ni treba.Pozitivno stanje duha(imenujmo to tako) je prisotno ves čas,je resnica bivanja.Ko umirimo svoje "hočem,moram..." se razkrije. Ali kot enostavna prispodoba-vedro nebo se prikaže,ko oblaki izginejo,ves čas je prisotno.


    Hobiti

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 15. avgust 2008 @ 12:56 CEST
    Pozdravljen Nan, življenje nam nudi poplavo čiste poezije, le pasivni ne smemo ostati, znati je treba odkrivati lepote, se jim čuditi in se jih veseliti. Čas izrekanja, je čas poguma. Stik s skrivnostjo življenja je posebna radost, posebna notranja dimenzija, ki te obrokroža. Je tako, kot bi pogledal svoj prstan odznotraj. Vse naokrog je svoboda, ki se ti odpira. Tvoje bistvo se čutno staplja s svetom. Svoji nemirni površini moramo sami dodati nek plus, nek dodatek, ki ti da občutek da rasteš.

    Lep pozdrav
    Tatjana


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,45 seconds