Izpod povrhnjice domače zemlje brbotajo vrelci, klijejo zelena polja in svetlobno odeta planjava poganja nova drevesa s skrivnostno dušo iz svojih korenin. Čutiti je, da prehajamo v neko novo bivanjsko stanje, da se približujemo nekemu doživetju, ki ima korenine v prvinskem občutenju slovenske duše.
Vse drhti v ljubezni, pred očmi nastaja neka kartografija kamnitega utripanja dežele v mesečini, nekaj pomembno novega klije znotraj rodovne skupnosti našega naroda. Dovolj je močno, ker se je ogrelo za zagon rasti, odvrglo masko in oklep.
Preseganja ni mogoče več izkoreniniti in zavirati, ker raste okrepljeno kvišku in v širjave. Tako se je že vraslo v svet in s svojo mehko dlanjo boža sleherni kotiček, kjer se je odvijalo vse preteklo in kjer se bo odvijalo tudi vse prihodnje. Kakor nežen vetrič se raznašajo na vse strani neba vonji po domačnosti. Čutim v ozračju oblake hrastovih krošenj, peloda in preproge praproti, ki kličejo tišino in napeljujejo na mir in moč oplajajočih sil.
Morje prispodob se smehlja po skalnih vzpetinah, do koder se je povzpela duhovna zbranost in nakopičila volja z igro svetlobe in zvoki vsega živega. V vseh stvareh so sledi davnih spominov, ki segajo visoko v neskončnost povzdignjenega človeškega obraza. Zdaj smo tu in se raztezamo v prebujenjih, na katere nisem prej nikoli pomislila. Vsa narava in bivanjski kozmos naših mest in vasi zveneče utripa in črpa z neba sinjino, oblečeno v oblačilo poševnega dežja. Kako raste in valovi ta čudoviti svet, ki mu domači prag odseva luč srca.
V vseh stvareh je skrit zasnutek snubljenja in čričkov sonet. Na mesto sanj poganja svoje korenine upanje, duša je postala vremenarska hišica, ki prisluškuje vetru in skrivnostim zemlje. Neko mistično erotično doživetje poganja klijoče iz zemlje, namenjeno krepitvi čustev in sreči človeka. Kamor koli pogledam od bisera morja do skalnih vrhov, občutim lepoto in vidim oplojevanje zelenega tkiva, tiste zelenice večnega prihajanja, ki se zbirajo v potočku, reki, polju in gori, povsod kjer jadramo s svojim čolnom prijaznih besed in narodovega sožitja. Njive so pripravljene za setev. Nekaj dišečega je v njih, ki pomeni domovino.
www.tatjana-malec.si |
Novo stanje
Prispeval/a: Nan dne petek, 15. avgust 2008 @ 08:50 CEST
Hobiti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 15. avgust 2008 @ 11:05 CEST
Nekateri viti pravijo, da so Hobiti izmišljena, majhna, človeku podobna bitja, iz Tolkienovega Srednjega sveta; nastopajo v pripovedih Gospodar prstanov, Hobit in drugih.
Hobiti imajo velika, močno poraščena stopala (čevljev namreč ne poznajo) in so po naravi nekoliko bolj debelušni. Poleg zajtrka, kosila, večerje in malic poznajo še tako imenovane »predzajtrk, predkosilo, predvečerja...« in podobno. Imajo najmanj osem (precej obilnih) obrokov na dan.
Hobiti hodijo bosi, živijo pa na Šajerskem, najrajši kadijo pipno zel in živijo v okroglih »hiškah« z okroglimi vrati, ter nasplošno uživajo življenje v prelepih pokrajinah, polnih zelenja, gozdov, travnikov, polj in čudovitega zraka.
V tretjem veku so hobiti spremenili usodo Srednjega sveta, saj je Frodo Bisagin s svojim prijateljem Samom uničil Prstan Mogote in tako rešil življenje vsem dobrim bitjem.
V Pesniški zbirki "Gorečka" sem objavila pesem
CITY SILENTES
Rada bi živela v mestu
prihodnjega spomina.
Mestu, ki ga ni.
Mestu, ki ga sanjam.
Mestu, na obzorjih sanjskih vidljivosti.
Mestu neraziskanih dežel.
Morda se bo to mesto imenovalo City Silentes
Morda mesto pravljičnih ljudi.
Brez ljudi z matricami, šablonami
in modricami na koži.
Mesto brez politike, moči in vpliva.
Mesto brez konvencij in koncesij za nadzorovanje
in kaznovanje Orwellovega tipa.
Po mestu cvetne celine jasmina hrepenim.
Želim si mesto podobno Atlantidi.
Mesto s plitko peščeno obalo in palmami.
Mesto iz stare Kartagine v Tuniziji,
odkoder prihajajo stari mozaiki na obalo
in amuleti, ki delujejo v skladu z voljo bogov.
Hrepenim po mestu na nihajoči bisernici
za vratom pravičnika, v katerega še ni vstopil
hudič s prašniki hijacinte v grozdnatem socvetju.
Želim si mesto brez natrganih hrepenenj
na kitah in mišicah skeleta.
Mesto minojske kulture bronaste dobe.
Želim si cvetoče mesto, vstalo iz pepela in dežja
po erupciji Vezuva, zraslo iz Pompejev.
Želim si živeti na Havajih, tam kjer so Mutukuje
požrli morski psi in ljudi na čudežni način
zopet postavili žive na svet. Kako najti mesto,
kjer kultura ne bo poniknila na prvotno izhodišče?
Metafizičnomesto,kjerječlovekreducirannaškrate
med mavričnimi rožami in kristalnimi rosami.
Potem ko visoke vode usahnejo in znižajo gladino,
se bodo zbrale živali in pravljični ljudje
in posadili kolonije nasadov novega duha.
Rasli bodo ljudje, ki bodo prizanašali drug drugemu
in bodo gojili človečnost v božanskem dvoru,
peli v zboru hvalnico in se navadili na dolg mir.
Tu bodo rasli ljudje brez napuha,
ljudje, ki bodo nosili s seboj dateljne in pesmi v torbici;
ljudje, ki se bodo hoteli božati po mačje
in uspavati drug drugemu sladko utrujenost.
Sezidajmo jim nebesno modrino iz čiste tišine
in zaščitimo jih z zlato rešetko, da se jim ne približa
nepokopani mrlič z naropanim značajem čudnega
ptičjega perja, z nemoralno esenco duha –
uhati slon, ki trobi škratom himno,
z namigovanji o svoji ezopski zatrtosti
in bistrovidni človeški vzvišenosti.
To niso nikakršne metafizične iluzije, prispevek implicira imperativ, da nekaj spremenimo v svojem življenju, da nam bo lepše in boljše. Potrebujemo novo stanje duha.
Lep pozdrav vsem
Tatjana
Hobiti
Prispeval/a: Nan dne petek, 15. avgust 2008 @ 11:21 CEST
Hobiti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 15. avgust 2008 @ 12:56 CEST
Lep pozdrav
Tatjana