Obstajajo mnogi ljudje, ki iščejo čudeže. Iščejo dokaze o obstoju tistega za kar jim njihove predstave govorijo, da mora obstajati. Da bi si te predstave potrdili, počnejo prav vse v smeri te potrditve. Koliko samoprevar in nič koliko prevar se dogaja, zaradi neverjetno močne potrebe po čudežih.

Nekateri hodijo po žerjavici in si domišljajo, kako je tak ritual povezan z duhovnim napredovanjem, z »mističnim«. Na tak način si potrjujejo majhne čudeže. To, da je hoja po žerjavici povsem razložljiva s fizikalnimi zakoni, jih niti malo ne briga. Drugi »proizvajajo« t.i. sveti prah, in ga kar stresajo iz roke. Zanima me če je kdo kadarkoli, pregledal rokave takih čudodelnikov in svetnikov.

Moja spoznanja o iskanju čudežev so takšna, da jih nimam potrebe iskati, saj je vse okrog mene čudež.
Čudež je kako sem narejen in kaj vse lahko počnem.
Čudež je vsaki list na drevesu, in čudež je cvet na travniku.
Čudež je radostni smeh otroka in sijaj v njegovih očeh.
Čudež je sonce in luna, zvezde in celotno brezmejno vesolje.

Čudež je ko se enkrat zaveš vsega bežanja pred samim seboj v namišljen svet čudežev, ki ne obstajajo nikjer drugje razen v tvoji domišljiji.
Čudež je ko se zbudiš iz hipnotičnega iskanja čudežev, in zaživiš čudež življenja v vsej njegovi lepoti in resničnosti.

Čudež je ko te preplavi ljubezen, ki nima nobenih pregrad in meja, ko je vse ena sam živa celota. Tako prebujenje je resnični čudež.

Ostali čudeži niso nič v primerjavi s temi živimi čudeži, ki so nam pred nosom. Teh čudežev ne živimo ker iščemo »svoje namišljene čudeže«, ker brezupno bežimo pred samim seboj.

Srečno.

Mirko