Pravzaprav čutim, da sem povsem običajen človek, z dušo, s telesom, delam in sprejemam pozitivno, jo odajam, se zavedam svojih napak, jih skušam odpraviti... V življenju me je marsikaj doletelo, prizadelo, pustilo temno sled v moji notranjosti, toda tega nisem želel povedati danes, jutri.Ljudje bi občutili, da sem morda ranljiv, to izkoristili, se posmehovali, kazali s prstom za menoj.
Toda bremena preteklosti, življenske izkušnje včasih bolijo, nekomu se moraš izpovedati, občutiš olajšanje, vsega negativnega se razbremeniš, vendar s tem ne smeš svojega bremena prenesti na drugega, negativnega, ki se skriva v meni, tebi, njej njemu....
Spoznal sem jo nekega poletnega dne, prvič sva se sestala in spoznala pod uro pred želežniško postajo.Nikoli nisem verjel v ljubezen na prvi pogled.Sicer se je začelo že kar nekaj prej, z običajno elektronsko pošto preko enega od socialnih omrežij, nadaljevalo s klepetom, sledila je video povezava, pod tisto uro pa je ona postala resnična.
Prav kmalu sva zaživela skupaj kot nekaj, kar je le v pravljici.Toliko skupnih točk sva imela, da ni nikoli zmanjkalo besed za razgovor, noči so bile le nadaljevanje dneva, v njej sem našel tisto, kar sem si najbolj želel, vse v eni osebi.Skupaj sva odhajala na izlete, sprehode, obiskovala znance, sorodnike, tudi na bolj žalostne dogodke kot so pogrebi bližnjih, obiskovala grobove pokojnih staršev, letovala na morju.Nikoli ni prihajalo do nasprotij, prepirov.Njene spretne roke so ustvarjale, kleklale idrijsko čipko, njena notranjost je spregovorila v verzih, skrbno sva negovala skromen vrtiček, občudovale rože v lončnicah in tiste ki so krasike okolico,dom.Tudi nesrečo je imela, hudo si je poškodovala gleženj, dolgo ji je bil v breme gips, pa kasneje terapije.Pomagal sem ji ustreči v vsem, ji pomagati lajšati bolečine.Ko je ozdravila je ponovno obiskovala svoje sicer že preskrbljene otroke, vnuke, včasih sva šla skupaj, največkrat pa sama proti zahodu Slovenije.Takrat sem bil sam, čas pa mi je krajšal psiček pikinezer Tajči, katerega sva si na njeno prigovarjanje šla ogledat po ponudbi prek spleta ter ga obržala.Tako sva ga poimenovala.Skupaj z njo sem se veselil, da ji je najmlajša hči diplomirala zelo uspešno na poti v samostojno življensko pot.
Toda zdaj je ni več.Le nekaj dni je med nama vladala napetost.Imela je prenosni PC, ki sem ji ga odstopil, da bi lahko včasih sama skozi internetne povezave sledila svojim sporočilom, jim odgovarjala s tem bi bil lahko istočasno sam na svojem, ki je imel zvok ali ne, starem, dovolj ustreznem za moje potrebe, toda ko sem ugotovil, da ga je pred menoj zaklenila z geslom sem želel pojasnilo, odgovor.Na kratko me je odpravila, če mi ni prav pa gre.Le zdrznil sem se, saj je bilo to meni nekaj tujega, česar nisem mogel sprejeti, doumeti.Res je, plačala mi ga je, bolj simbolično, saj sem ob skromni pokojnini bil prekratek s finančne plati, z bremenom podaljšanja registracije.Med nama je zavladal molk, o tem se ni hotela več pogovarjati...
Naslednje jutro, ko se je malo otoplilo je nenapovedano odšla na sprehod s psičkom.Ko se je vrnila, saj sem jo iskal, uspelo pa mi jo je priklicati na mobilni telefon, je rekla le...odločila sem se, hčerko sem prosila da pride po me.Osupnilo me je, nekaj zloveščega spreletelo, rekel sem ji le da grem proti Savi v Litijo, da se vrnem kmalu,.šel sem k prijateljem po kartico za fotoaparat, saj ustrezne nisem imel, želel pa sem ga preizkusiti, morda ne razmišlja kot govori.Saj sem bil hitro nazaj, toda vse je že imela spakirano v kovčkih, njena odločitev je bila dokončna.Pred odhodom mi je ponudila prijateljstvo ter me nemočnega v vsej bolečini ki sem jo ob tem občutil pustila samega, s strim srcem, brez pravega odgovora...leže na kavču, saj sem se tik pred tem upotekel, padel, nato pa se le težavo vlegel.Hčerka jo je odpeljala je s skrivnostjo morda iz prenosnega računalnika, lahko pa je bilo kaj drugega, tega po njenem odhodu nisem izvedel.Toda ima srce...
Izrazila je strah, da si kaj napravim, ko je med mojo odsotnostjo telefonirala, to sem izvedel kasneje, ko se je že odšla tudi s psičkom Tajčiem., ki jo je nekoč ugriznil..ni se ga več bala...
|
Internetne povezave I del
Prispeval/a: Desiree dne nedelja, 6. februar 2011 @ 10:26 CET
Prisrčen pozdrav! C.
Internetne povezave I del
Prispeval/a: jože.k dne nedelja, 6. februar 2011 @ 10:42 CET
sicer
pa sem "Internetne povezave" opisal v treh delih, uredništvo
"sončevih pozitivk" pa jih postavilo na svetlo ko jih pač
bo.Veliko
sem poskušal v svojih občutenjih preliti v verze, čeprav malo
skrivnostno, predstavljeno pa le dokazuje, da nimam kaj
skrivati,
tega preprosto ne želim.Vse se zgodi z razlogom.Solze se
posušijo, ostane le grenak spomin, postavlja mi le vprašanje,
kaj
je zaupanje, skrivnostna sila, ki vodi do takšnih
odločitev.Zakaj ?
Internetne povezave I del
Prispeval/a: Desiree dne torek, 8. februar 2011 @ 11:32 CET
Morda je celo dobro, da marsičesa ne vemo, ti pa dajem prav, ko praviš, da se stvari dogajajo z nekim razlogom. Včasih ta razlog ali smisel tega ugotovimo šele mnogo pozneje. Res pa je, da je hudo, ko ostaneš takole sam in se morda sprašuješ, ali si kaj napačnega storil. Nisi, Jože, v to bodi prepričan, kot sem jaz in nikoli niti ne pomisli, da bi si naložil kakšen občutek krivde. Nikar.
Sicer pa mislim, da si na dobri poti, saj se že veseliš pomladi in prvih drobnih cvetov, ki te letos pozdravljajo že zelo zgodaj. Prav je tako. Lepo se imej! C.
Internetne povezave I del
Prispeval/a: Anonymous dne četrtek, 5. maj 2011 @ 21:24 CEST