Odtekam v nove dni.
V prečiščena jutra življenja.
Z živobarvnimi metulji se družim.
S svatbo čebel se veselim
s pojočim snom prerojena.

Sem čas med letnimi časi.
Sem voda in apnenec,
ki hočeta živeti v meni.
Sem poslikana z znamenji duha
in zrem ljubezni v oči.
Skozme se pretakajo trenutek začetka,
čas in svetloba,
iz katerih sijejo moje želje
in raste hrepenenje.

Zaspano drevje me sanja.
Rože me gledajo z drugačnimi očmi.
Trave šumijo drugače.
Slačijo svetlobo z neba.
Travne bilke rastejo skozme
do višin vitkih angelov.
Bose noge otroštva
bredejo mojo tekočino.

Kdor hoče vstopiti vame,
se me dotakniti,
me okusiti,
utrgati sadež z mojega drevesa,
me pomanjšati v pojočo ptico,
pobožati bolečino v meni,
shoditi ozko stezo skozme,
ga s svojo sestrinsko podobo sprejmem,
če ga je bivanje zaneslo vame.
Skupaj bova odštevala čas zvezdam
in drsela po premišljenem načrtu.

Vsako celico posvečam misli,
ki se pretopi v meni v ljubezen.
Ceste prečkam vesela
in srečujem ljudi.
Po poljih vihram,
z usodno omamo popotnice hodim
med rastlinjem,
ki ne dokazuje moči svojih čustev
v svojih zelenih oblekah svetlobe.
Nikoli nisem sama.
Igre življenja so vselej z menoj,
sem koža drevesa,
ki sem jih zmogla opaziti
in sprejeti v svojo dušo.