Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek v reviji Karmaplus

Ko govorimo o miru, največkrat mislimo na svetovni mir brez vojn, na razorožitev in na mirovne konference. Vsi pričakujemo, da bo za mir poskrbela država ali točneje politiki, ki smo jih za njeno vodenje pooblastili na volitvah. Pozabljamo pa, da "ima narod take voditelje, kakršne si zasluži". Če sami nismo pripravljeni nič storiti za mir, najbrž tudi naši politiki ne bodo. So samo odraz nas samih. Agresivni ljudje ne volijo mirovnikov, mirovniki pa ne agresivnih politikov. Kakor koli obrnemo: mir je v naših rokah.

Ideologija nasilja
Ne vem, kako vi gledate na zgodovino. Meni ni bila nikoli preveč pri srcu. Stalno smo se učili o vojnah, o nastajanju in propadanju držav, imperijev, civilizacij. Malo je bilo v njej t.i. "zlatih obdobij", ko ni bilo vojn in so ljudje živeli v miru ter slogi. Najbrž ne pretiravam, če rečem, da je nekje na Zemlji vedno divjala vojna s svojimi grozodejstvi in trpljenjem, ki ga prinaša s seboj.

Najbolj pa me je motilo, da so vojskovodje, ki so bili krivi za tisoče smrti, povzdigovali v junake, nekatere celo v svetnike. Tisti, ki je ubil nekaj ljudi, je bil zločinec in so ga kaznovali. Tisti, ki je šel na roparski pohod in za "svojega kralja" ali v imenu "svoje vere" osvojil ozemlja, pa je bil nagrajen in odlikovan. In ta ozemlja niso bila prazna. Na njih so živeli ljudje, ki mu niso naredili nič slabega, razen morda to, da so branili svoje najbližje in svojo imovino.

Nedoumljivo mi je, kako so lahko preprosto prišli nekam in ozemlje z ljudmi vred razglasili za svojo lastnino. Ni tako dolgo, ko smo morali tudi Slovenijo braniti pred zavojevalci. Nekateri se še danes prepirajo, kdo jo je zares branil in kdo ne. Ne znamo se spraviti med seboj, medtem ko smo čisto "prijateljski" s tistimi, ki so vse skupaj "zakuhali". Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima!

Kdaj bomo doumeli, da s starimi vzorci vedenja, ki so nas tolikokrat potegnili v nasilje, ne bomo prišli do miru?! Je vse, kar se naučimo iz zgodovine, da preštevamo krivice, ki so se zgodile "nam" ali "našim" in iščemo "pravično povračilo" zanje in s tem zastrupljamo še prihajajoče generacije, namesto, da bi rekli:

"Dovolj nam je! To se ne sme nikoli ponoviti!" in da bi resnično delali na tem! Mahatma Gandhi je rekel: "An eye for an eye makes all the world blind." (prevod avtorice: "Princip oko za oko oslepi ves svet"). Slepo maščevanje nas pripelje samo v nov krog na spirali nasilja.

Oblik nasilja pa je v naši okolici nešteto. Od "agresivnega oglaševanja", "agresivne vožnje", nasilja v medijih, nasilja v družinah, v šolah med vrstniki ali pa na delovnem mestu, da o "političnih bojih" niti ne govorim. Vsak je prepričan v svoj prav in od tega noče odstopiti.

Tako radi vidimo "svoje pravice", da se za pravice drugih ljudi, kaj šele drugih živih bitij pogosto ne zmenimo. Kar ne dosežemo zlepa, dosežemo zgrda. Če ne gre s silo, pa z zvijačo, lažjo, prevaro. "Našim" je vse dovoljeno, saj vendar delajo v »naše dobro«, ne tako kot "tiste barabe", ki delajo za "svojo korist". Se vam to sliši znano?!

Vendar ljudi ni tako lahko pripraviti do tega, da se bodo šli na drugi konec sveta borit za interese vladajočih. Treba jih je prepričati, da so ogroženi in da če ne bodo oni prvi udarili, jih bo sovražnik premagal. Ali pa jim je treba reči, da njihovih težav niso krivi njihovi nadrejeni, ki jih izkoriščajo, ampak "tisti lopovi", ki jim ne dajo poceni surovin in delovne sile.

Morda še preprečujejo trgovino z njihovimi izdelki, da ščitijo svoje gospodarstvo, ali pa celo od njih pričakujejo, da bodo nehali ropati naravna bogastva in zmanjšali proizvodnjo, ki onesnažuje zemljo, vodo in zrak vsemu človeštvu. Če to ne zadošča, jim je treba še povedati, da smo "naši" nekaj več in imamo vso pravico širiti "svojo civilizacijo" v "nerazvite dežele", ki so čisto dobro živele, dokler se nismo "mi" začeli mešati v njihovo življenje.

Kako prepoznati nasilje
V začetku oktobra je pod vodstvom Nj. sv. Mahamandalešvarja Paramhanse Svamija Maheshwaranande – Svamidžija v Szombathelyju na Madžarskem potekal že osmi Svetovni mirovni vrh v organizaciji Sri Swami Madhavananda World Peace Council.

Njegova prizadevanja za mir so s pismi podpore podprle mnoge znane osebnosti, med njimi generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki-Moon, predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk, predsednik Republike Hrvaške Stjepan Mesić, predsednik predsedstva Bosne in Hercegovine Željko Komšić, če naštejem samo nekaj pri nas bolj znanih politikov.

Svetovnega mirovnega vrha se je udeležilo več kot tisoč ljudi z vseh koncev sveta, med njimi veleposlanica Južnoafriške Republike, veleposlanik Indije, predstavniki budistov iz Bangladeša in predstavniki nekaterih drugih verskih skupnosti. Gosti so prišli iz tudi ZDA in Avstralije, da o evropskih državah ne govorim. Med njimi je bilo tudi veliko Slovencev.

Od govornikov sta me še posebno prevzela gospod Arun Gandhi, vnuk Mahatme Gandhija, novinar in ustanovitelj M. K. Gandhi Institute for Nonviolence v ZDA (Inštitut M. K. Gandhija za nenasilje) in Gandhi Worlwide Education Institute (Gandhijev svetovni inštitut za izobraževanje), ki omogoča šolanje revnim otrokom v Indiji, ter gospod Riccardo di Done, eden od predsednikov Organization for the Protection of Children's Rights (Organizacija za zaščito pravic otrok) iz Kanade.

Gospod Arun Gandhi nam je zelo nazorno pokazal, koliko se moramo še naučiti o nenasilju. Prosil nas je, da se razdelimo na pare. Eden iz para, naj stisne roko v pest in si predstavlja, da ima v njej dragocen diamant. Drugi član para pa naj skuša od njega dobiti ta diamant, tako da ga pripravi do tega, da odpre pest.

Po dveh minutah je vprašal, kdo od nas več kot tisoč "mirovnikov" je svojega partnerja prijazno prosil, naj razpre pest. Roke ni dvignil nihče. Prav zanima me, kako bi se ta poskus iztekel v našem vsakdanjem okolju. Če mi, ki se imamo za pristaše nenasilja, nismo niti pomislili na dialog, kako lahko od drugih pričakujemo, da bodo za dosego svojih ciljev uporabili kaj drugega kot nasilje?!

Druga zelo poučna zgodba iz njegove mladosti nam je prikazala način učenja Mahatme Gandhija. Arun je kot šolarček imel svinčnik, ki je bil že zelo izrabljen in je meril le še kake tri centimetre. Odločil se je, da je to za njega premalo in bil je tako prepričan, da mu bo dedek Gandhi kupil nov svinčnik, da ga je na poti iz šole vrgel stran.

Dedek pa ga je najprej temeljito izprašal, zakaj in kako je to storil, potem pa ga je poslal, naj poišče svinčnik. Ko ga je Arun po dveh urah našel, mu je dedek razložil, zakaj je to storil. Rekel mu je nekako takole: "Danes si se naučil dveh zelo pomembnih lekcij. S tem ko proizvajamo stvari, izkoriščamo našo Mati Zemljo, in če stvari neizkoriščene zavržemo, je to nasilje nad Njo. Po drugi strani pa, če dobrine neizkoriščene zavržemo in si priskrbimo nove, s tem onemogočimo drugim, da bi jih imeli, in je to krivično do naših bratov."

Če zdaj pomislimo na našo potrošniško družbo, se ob tem lahko samo zgrozimo, še posebno v luči tistega, kar je povedal drugi gost, gospod Riccardo di Done. Naj na kratko povzamem nekaj njegovih misli: "Ves svet ve za 11. september, malokdo pa ve, da vsak dan umre zaradi lakote in žeje, neustreznih higienskih razmer in bolezni, za katere imamo zdravila, 24.000 otrok, kar znese letno krog 10.000.000 (prav ste prebrali: deset milijonov!).

Pa tudi če ne vemo ravno številk, se tega problema mnogi že zavedajo in skušajo tudi kaj narediti, da bi ublažili stisko. Manj znano pa je, da v "razvitem svetu" otroci sicer imajo materialne dobrine (čeprav je tudi tam revščina), trpijo pa predvsem zaradi psihičnega pomanjkanja. V Kanadi se razveže 80 % zakonov. Povprečno trajanje prvega zakona je pet let, drugega le dve leti. Kaj to pomeni za otroka, ki v starosti treh, štirih, petih let izgubi enega od staršev, si lahko le mislimo.

In potem v tako enostarševsko družino pride drug član, ki po dveh letih spet odide. Starši niso zreli za starševstvo in neodgovorno rojevajo otroke, potem pa se jim ne posvečajo in ne razmišljajo o njihovih potrebah. Želijo si "svoje življenje", ne pomislijo pa, kaj to pomeni za otroke. Ko malo odrastejo, se taki otroci združujejo v ulične tolpe, se vedejo nasilno, se drogirajo in tako ali drugače zabredejo v težave.

Pred seboj ne vidijo prihodnosti. In to so naše nove generacije. Kaj lahko storimo, da bomo pomagali njim?! Če doma ne dobijo prave vzgoje, jim jo skušajmo omogočiti v šoli in širši družbi." Povabil nas je, naj po svojih močeh pomagamo otrokom, saj so ti naša prihodnost.

Vzgoja za mir
Mir se začne v vsakem posamezniku, ki se zavestno odreče nasilju in ne pristaja nanj. Če beremo Gandhijev življenjepis, ugotovimo, da je bilo njegovo življenje vse prej kot lahko. Vendar je bil njegov princip pasivnega odpora neverjetno učinkovit.

"Lahko me ubiješ, ne moreš pa me pripraviti do tega, da bi naredil nekaj, kar nočem!" Bil je trd pogajalec, vendar nikoli nasilen in vedno je spoštoval nasprotnika ter mu skušal omogočiti časten umik. Ko se je boril za neodvisnost Indije izpod angleške oblasti, je dejal: "Angleži morajo oditi, vendar morajo oditi kot prijatelji!" in to je mislil smrtno resno. Zato mu je tudi uspelo.

Mi na srečo nimamo tako težkih preizkušenj, čeprav pravimo, da živimo v časih gospodarske krize, ko marsikdo ostaja brez dela in je na robu preživetja. To prav gotovo povzroča veliko nejevolje, frustracij in "svete jeze" na tiste, ki so obogateli in dobička nočejo deliti s tistimi, ki so zdaj ostali brez vsega. Kako se bomo izvlekli iz tega?

Bomo znali ohraniti mirno kri in trezno glavo ter poiskati najboljše rešitve? Razdor bi vse le še poslabšal. To ne pomeni, da se ne trudimo za pravično rešitev. Pomeni, da smo umirjeni prej sposobni videti rešitve in z njimi graditi temelje skupne prihodnosti. Kajti ne pozabimo, da bomo tudi jutri še vedno živeli skupaj in da si z današnjim vedenjem oblikujemo temelje za prihodnost.

Tudi če si izborimo materialno bogastvo, pa si pri tem zastrupimo donose za naslednjih deset in več let, s tem nismo veliko pridobili. Vzgojili bomo le nove generacije, ki bodo mislile samo na nase in jim ne bo mar za sosede v stiski.

Tisti, ki se bo čutil opeharjenega, si bo prej ali slej skušal spet prigrabiti vse, kar bo zdaj izgubil, pa raje še več. Edino če bo resnično spoznal, koliko gorja povzroča drugim s svojim vedenjem, lahko upamo, da bo v bodoče ravnal drugače, bolj sprejemljivo. Proti napadu se vsak brani. Vsak želi veljati za dobrega in poštenega. Če nekomu brez dokazov, ki bi zdržali na sodišču, očitamo korupcijo in podobne nepravilnosti, se bo temu uprl in možnosti za iskanje rešitve se bodo zelo zmanjšale.

Namesto da bi iskali rešitev iz krize, se bomo prepirali in dokazovali, kdo ima prav. Kakšna izguba časa in energije! Če imamo dokaze o nepravilnostih, spadajo k organom pregona, če jih nimamo, pa ni prav, da drugim očitamo, česar ne moremo dokazati. Še vedno velja, da je nedolžen vsak, ki ni pravnomočno obsojen.

Zamislimo se nad družbo, v kateri vzgajamo svoje otroke! Starši so prvi dolžni vcepiti otroku osnovna moralna načela, pa ne le z besedami ampak s svojim zgledom. Že stari Rimljani so poznali rek: "Zgledi vlečejo." Če bomo mi znali trezno in umirjeno reševati probleme, bomo tega naučili tudi svoje otroke. Če se bomo mi znali izogniti prepiru in poiskati rešitev "zmagam – zmagaš", bodo prej ali slej to zmogli tudi oni.

Če bomo znali spoštljivo ravnati z vsemi ljudmi, bomo tudi njim privzgojili samospoštovanje in spoštovanje drugih (vključno z nami). Če bomo znali sprejemati drugačne in skušali razumeti njihov pogled na svet in njihove običaje, bomo prispevali k sožitju med kulturami, verami, rasami in k miru v svetu.

Kako doseči notranji mir
Tisto, kar je meni najbolj pomagalo pri doseganju miru in vedrine, je bilo zaupanje vase, da se bom znašla v vseh situacijah in nekako potegnila iz njih najboljše. Morala sem se odreči strahu, saj na njem temelji večina naših težav. Strah je naš naravni telesni obrambni mehanizem, ki nas pripravi na reakcijo "boj ali beg".

To je bilo učinkovito, dokler smo živeli v naravi in se srečevali z zvermi, ki so nas lahko ogrozile, v "civilizaciji" pa bi to že morali "prerasti", ker se ne obnese več. V njej to pomeni, da kdor je bolj nagnjen k boju, se bo jezil, obtoževal druge in se vedel napadalno, kdor je bolj nagnjen k begu, pa se bo umaknil in z občutkom nemoči zapadel v depresijo. Ne eno ne drugo vedenje pa ne pripomore k rešitvi problema.

Žena gospoda Aruna Gandhija, gospa Sunanda Gandhi, ga je v neki kritični situaciji vprašala, kaj bi v takem primeru naredil Mahatma Gandhi. Gospod Arun je odgovoril, da kadar koli ni vedel, kaj storiti, je molil, dokler ni dobil rešitve. Jaz sem se v takih trenutkih, če sem le mogla, usedla v meditacijo, se skušala čim bolj sprostiti, ponavljala mantro in opazovala svoje misli in občutke.

Prej ali slej je od nekod iz mojih globin prišel občutek, misel, navdih, spoznanje, v čem je problem in kaj lahko v zvezi z njim storim. Tistim, ki nimajo guru mantre, priporočam ponavljanje mantre OM, kratke molitve, če so verni, ali preprosto opazovanje dihanja. Pomembno je, da se čim bolj telesno sprostimo in umirimo, ker nam to pomaga pri umirjanju uma.

Na začetku si oblikujmo vprašanje in potem si dovolimo sprejeti odgovor. Včasih nas bo presenetil, da si bomo rekli: "Na kaj takega pa res ne bi pomislil!" Drugič bomo prevzeti nad preprostostjo rešitve, ki smo jo ves čas "imeli pred nosom". Včasih pa bomo morda morali požreti svoj lažni ponos in si priznati, da smo naredili napako ter se potruditi, da jo popravimo.

Naj nam ne bo težko reči: "Oprosti!" Verjemite, večinoma boste presenečeni nad pozitivnim odzivom in kako zelo lahko to izboljša odnose in olajša življenje. Seveda pa moramo biti tudi sami pripravljeni odpustiti napako drugim in zaupati, da v tistem trenutku niso znali ravnati bolje, in da se ji bodo v bodoče izogibali. Tudi mi smo jih že naredili veliko in še jih bomo! Največje napake naredijo po navadi tisti, ki se imajo za nezmotljive.

Z vajo se bomo naučili umiriti um in čustva in spoznati resnični mir, ki je znotraj nas. S tem mirom v srcu bomo sposobni sprejemati vse ljudi kot svoje brate in sestre, jih razumeti in spoštovati. Potem bomo brez težav znali najti prave besede in dejanja, ki bodo tudi njim pomagala do miru.

Ko bodo spoznali, da sočustvujemo z njimi, vendar ne obupujemo, ampak ostajamo v sebi umirjeni in trdni, jim bo to pomagalo, da se z lastno močjo izvlečejo iz težav. Bodimo trdna opora vsem, ki verjamejo, da je mir mogoč, in so se pripravljeni vsak dan sproti zavzemati zanj.

Društva Joga v vsakdanjem življenju so v vseh večjih krajih v Sloveniji, vadbo pa organiziramo tudi v mnogih manjših krajih. Organiziramo redno osemstopenjsko vadbo in prilagojene enosemestrske programe: joga za otroke, joga za starejše, joga za hrbtenico, joga za sklepe, joga proti sladkorni bolezni in joga za menedžerje.

Organiziramo tudi mednarodne seminarje pod vodstvom ustanovitelja sistema Joga v vsakdanjem življenju, Nj. Sv. Mahamandalešvarja Paramhanse Swamija Maheshwaranande.

Podatke o društvih, vadbi, vpisu in seminarjih najdete na spletni strani: www.joga-v-vsakdanjem-zivljenju.org, za Ljubljano in okolico pa so podatki tudi na www.joga-ljubljana.org in na informacijskem telefonu 040 22 11 08 od ponedeljka do četrtka med 17. in 19. uro.

Dr. Vojka Bole-Hribovšek