Stari hrast na stričevem dvorišču je lani zadnjič zelenel. Zadnjič so redki rjavo-rumeni lističi jeseni obarvali dvorišče. Ko je stric videl, da je sok življenja zapustil drevo, je pohitel izkoristit les, preden zgnije. Suhe veje so obetale dobro kurivo za zimo, iz debla pa je hotel narediti novo mizo in klopi, če bi ga bilo dovolj, pa še posteljo.

Ob podiranju drevesa se je zbrala vsa družina. Pomagali so tudi sosedi, saj je bilo treba zelo paziti, da krošnja ne bi oplazila strehe. Veliko spretnih rok je posel opravilo brez napake. Čez nekaj ur so bile vse veje že oklestene in polena zložena v skladovnico ob drvarnici. Deblo so odvlekli do žage na koncu vasi. Bilo je prvovrstno - ravno prav suho, brez velikih grč in črvivih lukenj. Oluščili so z njega debelo lubje, potem pa ga po širini razsekali na trimetrske hlode. Hlode so enega za drugim po dolžini razžagali na različno debele deske. Stric je žagarju v hrupu na ves glas razlagal, kakšne deske potrebuje in zakaj.

Pozno popoldne je deske naložil na voz, jih odpeljal domov in zložil v skedenj. V naslednjih dneh so radovedne oči vseh nas, vaških otrok, opazovale, kako je stric hrapave deske vešče zlagal v čvrsto pohištvo. Sprva je bilo videti robustno in grobo, toda oblič je kmalu snel z njih hrapavo površino, z brušenjem robov pa je zaposlil kar nas, mularijo. Ne vem, koliko dni je minilo, a gotovo ni bilo veliko, in že smo na dvorišču pred vhodom v hišo občudovali dve dolgi klopi in veliko mizo. Cela družina bo lahko posedla k njej ob obedu.

Fantje smo večkrat plezali na tisti hrast. Prve veje so se začele precej visoko, lubje pa je bilo grobo. Več kot enkrat sem se na njem popraskal do krvi. Zato sem še bolj občudoval gladek, topel les, ki je bil na dotik tako prijeten.

Zares pa sem dojel čarovnijo, ki se je zgodila, šele veliko let kasneje. Stari stric je sedel na prav tisti klopi in me vprašal: "Ali se spomniš hrasta, iz katerega smo naredili te klopi?"

"Seveda, stric, kako se ne bi spomnil!" sem veselo odvrnil.

"Ali si se od njega kaj naučil?" je rekel in me pomenljivo pogledal.

Nikoli nisem pomislil, da bi se lahko od hrasta kaj naučil, zato sem ga brez besed neumno pogledal.

Namrščil je obrvi in pogledal v jasno nebo. "Veš, narava nas vedno ljubi in tudi ta hrast je del narave. Nekoč nas je ljubil z blago senco, z želodi za živino, z listi za steljo. Na koncu je predal svoje veje, da so nas pozimi grele. Ta klop pa nam še vedno služi za počitek po trdem delu. Narava nas vedno ljubi in nam daje."

Spustil je pogled proti mojim očem in z globljim glasom nadaljeval: "Zadnje čase sta ljudi prevzela zloba in izkoriščanje ter jemljejo od narave več, kot potrebujejo. Če ne ljubimo in dajemo, nehamo biti del narave. Izklopimo se iz nje in mislimo, da ji lahko vladamo. Pridejo suša, poplava, potres, požar in še vedno se ne naučimo, koliko mogočnejša je od nas. Še vedno pa je nežna, nas ljubi in nam daje."

"Stric," sem ga prekinil, ker sem izgubil rdečo nit, "kaj se torej lahko naučim od hrasta?"

Nasmehnil se je: "Ali hočeš ostati del narave?"

"Vsekakor!"

"Potem prisluhni." Dolgo tišino je napolnila tiha modrost: "Trdota je koristna, če pričakuješ brušenje. Brušenje je koristno, če hočeš biti gladek. Gladkost je koristna, če želiš božati. Božanje je koristno, če bi rad ljubil."

"Globoka misel, ni kaj," sem pripomnil, "a bi mi lahko prosim povedal, kaj pomeni?"

"Če hočeš ljubiti, se moraš spremeniti," je dejal in mi pustil kar nekaj časa, da zmeljem in presejem teh nekaj besed. "Poglej, kaj je hrast storil za nas! Pustil je, da iz njega naredimo, kar smo želeli. Spomni se prask s plezanja, o katerih si mi tožil kot otrok. Ne bi bilo prijetno sedeti na tistem hrapavem lubju, kajne?"

"Res je," sem se moral strinjati.

"No," je hitro nadaljeval, "poglej torej, kaj je hrast naredil, da bi nam izkazal ljubezen: ostra žaga ga je razkosala, trd oblič in brusi so ga zgladili in zdaj nas boža ta gladek les." Potrepljal je naslonjalo in s tem k njemu privabil tudi moj pogled. "Ali ni to ljubezen?"

Prikimal sem, čeprav mi še vedno ni bilo čisto jasno. "Dobro, stric, še vedno ne razumem, kaj se lahko jaz naučim od hrasta."

"Vi mladi," je zmajal z glavo, "z vsem vam je treba postreči na pladnju! Pa greva v obratni smeri. Ljubezen pokažeš z božanjem. Saj ne, da samo božaš, včasih si tudi oster, ampak brez božanja gotovo ne gre. Da bi božanje prijalo, moraš biti gladek, nežen. Gladek postaneš z brušenjem ob nekaj trdega in hrapavega. Ali razumeš? Če hočeš postati nežen, če bi rad ljubil in bil del narave, se moraš pustiti obrusiti ob trdo in hrapavo."

"Kaj je pri meni to trdo in hrapavo?" sem spet priznal svojo miselno hromost.

S kančkom šaljivosti me je zbodel: "Menda ti je jasno, da ne mislim na božanje z rokami in da bi si moral pošmirglati dlani."

"Seveda ne," sem branil tistih par koleščkov v glavi, ki sem jih premogel, "priznam, da sem neumen, ampak tako hudo pa že ni."

Od srca sva se nasmejala. Potem se je stric nagnil k meni in vedel sem, da bi rad končal brezplačno lekcijo o življenju.

"Da bi ljubil," je dejal, "moraš v srcu poiskati vsa polena, vse hrapave hlode, ki te ovirajo na poti do ljubezni. Moraš jih biti pripravljen spremeniti. Naredi iz njih klopi in stole, jih lepo poskobljaj in povabi prijatelje, da sedejo s tabo. Vsem bo ugajal topel, gladek les in ne bodo niti pomislili, da so to nekoč bili hrapavi hlodi. Nadloga ni to, kar najdeš v sebi, temveč to, kar sam narediš iz nje.

Kaj se torej lahko naučiš od hrasta?"

Poskusil sem se spomniti: "Hm, če hočem ljubiti, se moram spremeniti." In ... kako že gre ... seveda! "Trdota je koristna, če pričakuješ brušenje. Brušenje je koristno, če hočeš biti gladek. Gladkost je koristna, če želiš božati. Božanje je koristno, če bi rad ljubil."

"Tako je!" je stric pritrdil, "sem se že prestrašil, da ti ne bo uspelo."

Široko se je nasmehnil, me potrepljal po rami in me odpeljal do štora starega hrasta. Vanj so bile vtisnjene sledi navpičnih udarcev rezila in pete sekire. Stal je blizu drvarnice in so ga stari uporabljali za sekanja drv. "Vidiš," je s prstom pokazal na štor in postavil piko na i, "še vedno nas ima rad."

Imel je prav, od hrasta se imam kaj naučiti.

Ne vem, če mi je kaka lekcija v življenju bolj koristila. Spoznal sem, da imamo v srcih hlode jeze, ljubosumja, sovraštva, zavisti, toposti, nevednosti, sebičnosti, malomarnosti, brezobzirnosti, zlobe, norosti, poželenja ... seznamu ni konca. Vendar ni nujno, da hlodi ostanejo hrapavi. Lahko jih razkosamo z žago razuma, v znanju najdemo kladivo, žeblje, klešče in drugo orodje, izdelek pa nazadnje poskobljamo z obličem zdrave pameti. Če to storimo, se bomo neozdravljivo nalezli ljubezni in nikoli več ne bomo enaki kot prej.

Nara Petrovič
www.zdravduh.org