Splavljeni fetus
te gleda s tvojimi očmi,
zato te peče njegov pogled.
Vrnil ti je lok in puščico,
ki je zadela tebe.
Prelil si svojo ljubezen
v veliko reko,
ki je odplavila tebe.
Rudninsko in zemeljsko
si utežen s šepanjem
svoje vesti.
Belo telesce je spokojno,
tvoje telo nosi težko krilo
podviga iz sivega kamna.

Bitje je podrhtavalo
in ti si odskočil od strun,
se skril za svojimi upornimi prsti,
ko je pljusknilo rdeče vate.
Razširjena stegna
so posesala mleko vase
in pred njimi se je razprostrla
črna zavesa in prikrila
nabrekla seska.
Ti si se naredil, kot da spiš.
Nisi spal. Bedel si.
Pekoče si čutil posteljnino
in premetaval misli
iz krvi in mesa
na povodcu svoje ljubezni.