Zamišljenosti radi rečemo odsotnost, ali ne zainteresiranost, pa vendarle ni ne eno, ne drugo. Nikjer ne piše, da je dovoljeno živeti samo v enem svetu, kajne? Zakaj si potem ne bi lastili več njih? Kdor biva, naj biva razkošno! Imeti dva ali tri svetove pomeni imeti neskončno široko dušo.

O neotipljivem svetu, ali drugače, o fantazijah je gospod, ki ga spoštuje vsa moja bit, gospod Carl Gustav Jung zapisal takole: »O fantazijah imam namreč zelo visoko mnenje. Zame so materinska, ustvarjalna pot moškega duha. Karkoli storimo, fantazijam se ne moremo nikoli izogniti.«

Veliko ljudi začne fantazirati že v otroštvu in s tem nikoli ne preneha. Zakaj to počnejo? se sprašujete. Zakaj njihove misli večkrat na dan odplavajo? Zato, ker fantazije nimajo ovir. Ker jih spomnijo, da je lahko tudi lepo. Ker imajo več obrazov po katerih hočejo hrepeneti. Ker jim ustvarijo ljudi, da jih radi pogrešajo. Fantazija je drugo ime za obljubljeno deželo - osrečuje in izpolnjuje vsakogar, ki vstopi vanjo.

V fantaziji je dovoljeno vse, tudi tisto prepovedano. Dovoljeno je kjerkoli in kadarkoli. Vstop je brezplačen. Tam doživljajo nore stvari. Lahko objemajo planete, lahko zamrznejo morje, iz peska naredijo sneg, neštetokrat podoživijo lepe dogodke, slišijo, kaj drugi mislijo; tam ljudje govorijo z njihovimi besedami…v eni sami sekundi postanejo natanko takšni, kakršni si želijo biti. Želje se uresničujejo brez napora.

Tam jih nihče ne more ustrahovati, poniževati, pretepati, psihično zlorabljati, jim groziti… Tam se večkrat rodijo, popravljajo napake in živijo življenje, ki si ga zares želijo.V nevidnem a vseeno vidnem prostoru neomejeno lebdijo potlačene resnice, skrivnosti, želje, perverznosti in incesti. Nihče nič ne vidi, nič ne sliši, nič ne občuti. Tukaj ne odgovarjajo za posledice, ker so tako rekoč nemogoče, tukaj ni zločinov, čeprav jih zagrešijo, ni obsojanj, ni razočaranj.

Pomembno se mi zdi poudariti, da fantaziranje ne pozna strahu, sramu, tesnobe, sovraštva, jeze, gnusa, napetosti, občutka krivde, slabe vesti, nemira, neuspehov, porazov. V fazi fantaziranja se prav tako ne čutijo dolžni razlagati, pojasnjevati, prepričevati, se opravičevati; ne čutijo želje po dokazovanju, izpopolnjevanju, samokaznovanju, maščevanju.

Po drugi strani so med nami mladostniki in odrasli, ki se ob fantaziranju počutijo nelagodno. Ne vedo sicer odkod nelagodje a vseeno se jim zdi kot bi počenjali nekaj, kar se ne sme, in to ravno zaradi nezavednih fantazij z incestnimi vsebinami. Incestne fantazije imajo lahko na nevrotično osebo zelo močan vpliv. Lahko mu, denimo,  nezavedno povečajo željo po samokaznovanju. Veliko se jih sramuje fantazijskih vsebin in jih zaradi sramu še bolj tlači, kar pa vsekakor ni dobro.

Fantazija je nekakšna prisilno namišljena rešitev iz okvirja. Zdrave ljudi ne more prelisičiti. Za osebe, ki so zbolele za kakršnokoli obliko nevroze, je fantaziranje neke vrste zdravilo z močnim negativnim stranskim učinkom. Zdravi, ko so ji predani, ko pa nastopi faza zavedanja se spet počutijo zapuščene, zavrnjene, izdane in temu sledijo razočaranje, gnus, fobija, tesnobna… Zavedanje jih boli. Boli jih misel, da nikoli ne bodo dosegli tega, kar lahko dosežejo v fantazijah in to jim ubije voljo za spremembe ter povečuje voljo za fantaziranje.

Torej razlika med zdravim človekom in človekom, ki je zbolel za nevrozo je v tem, da nevrotik dopusti, da fantazije vodijo njega. »Včasih resničnost ni tako privlačna kot privid,« je v knjigi Angus zapisal Alexander McCall Smith. Obsedejo ga kot sama nevroza, ker mu nudijo ugodje in ker so popolne. On je v njih popoln. Popolnost pa je stopnja, ki jo za vsako ceno želi doseči tudi v realnem svetu.

Zgoščeni zrak v slikah je zanj edini resničen svet v katerem hoče obstajati. Sam sebe vztrajno prepričuje, da se je ob fantaziranju končno in vsaj za kratek čas dotaknil stegen sreče. A sreči bi bil bližje, sem prepričana, če bi znal fantazijo ločiti od realnosti, če bi fantazijo sprejel le kot čudovito miselno umetnost; če pa si vseskozi trmasto prizadeva, da realnost postane fantazija potem so nevrotične reakcije neizbežne.

Fantaziranje ni beg v nerealnost ali drugače povedano, iz realnosti, je zgolj želja po takšni realnosti, ki pa seveda ni mogoča, vsaj ne v tolikšni meri. Osebno spodbujam obiskovanje nevidnih svetov, ker jih tudi sama rada obiskujem, a ne vztrajanja v njih. Če fantaziramo v zdravi meri je fantaziranje zelo dobrodošlo. Ima tudi terapevtski učinek in ni nevarno za nikogar, ki se ga zaveda. Ne pozabite, zmernost je naša stabilnost.

Ksenija Jovanović – Društvo Samopodoba