Na Pedagoški fakulteti v Ljubljani smo oktobra 2006 pričeli z izvajanjem projekta Mentorstvo starejšim nezaposlenim , ki poteka v sklopu evropskega programa Leonardo da Vinci.

V projekt je vključenih še šest partnerjev iz štirih evropskih držav, in sicer Bolgarije, Velike Britanije, Poljske in Grčije. Projekt se je formalno pričel izvajati 1. oktobra 2006, zaključil pa se bo 30. septembra 2008.

Ozadje projekta

V obdobju zadnjih stotih let se je v Evropi spričo stalnega izboljševanja kakovosti zdravstvenega stanja prebivalstva, povprečno pričakovano trajanje življenja ob rojstvu povečalo iz 45,6 na 75 let za moške, ter iz 49,6 na 79,9 let za ženske.

Zaradi sočasnega procesa drastičnega upadanja stopnje rodnosti prebivalstva, ki se pojavlja kot posledica različnih socioekonomskih dejavnikov, značilnih za sodobne družbe, smo že nekaj časa priča procesu splošnega staranja evropskega prebivalstva. Dolgoročni demografski izračuni in projekcije ne kažejo na možnost izboljšanja tega stanja, saj v glavnem napovedujejo kvečjemu še dodatno pospešitev omenjenih procesov.

Tako lahko pričakujemo, da se bo do leta 2050 delež ljudi, starejših od 50 let, povečal iz sedanjih 20 odstotokov na približno 40 odstotokov celotnega evropskega prebivalstva, kar bo imelo za posledico tudi skokovit dvig povprečne starosti delovno aktivnega prebivalstva - predvideva se, da bi lahko ta delež do takrat narastel tudi do 60 odstotkov .

Slovenija je v ta t.i. depopulacijski model, ki označuje zaostajanje stopnje rodnosti prebivalstva za stopnjo njegove umrljivosti in s tem povezano zmanjševanje deleža mlajšega prebivalstva in hkratno povečevanje deleža starejšega prebivalstva (ob podaljševanju življenja starejšega prebivalstva) vstopila leta 1993.

Danes lahko v Sloveniji že govorimo o postranzicijski fazi razvoja prebivalsva, za katero je za razliko od tranzicijske faze, v katero je Evropa vstopila v 20. stoletju in ki jo označuje vztrajno sočasno padanje stopnje rodnosti in umrljivosti, značilno nadaljevanje upadanja stopnje rodnosti ob hkratni zaustavitvi stopnje umrljivosti na določeni vrednosti.

Kljub temu da so, kot je bilo nakazano že zgoraj, negativni demografski trendi značilnost velike večine evropskih držav, pa je demografska slika v smislu gibanja vrednosti naravnega prirasta (t.j. razmerja med stopnjo rodnosti in stopnjo umrljivosti prebivalstva) v Sloveniji še nekoliko bolj pesimistična.

Zaradi izredno negativnih trendov lahko tako na podlagi nekaterih  projekcij pričakujemo, da bo Slovenija do leta 2050 skupaj z Latvijo in Japonsko dosegla celo eno najvišjih povprečnih starosti prebivalstva na svetu (napoveduje se povprečna starost 53 let v primerjavi s povprečno starostjo 40,8 let za leto 2006).

Skrb zbujajoče demografske napovedi so pobudnike projekta spodbudile k razmišljanju o različnih potrebah pripadnikov starejšega prebivalstva , še posebej kar zadeva njihove strategije iskanja in ohranjanja zaposlitve, ter njihovo soočanje z zahtevami po čim kasnejšem vstopu v sistem upokojevanja.

Po mnenju pobudnikov je to mogoče doseči s sistematičnim načinom dela na področju poklicnega usposabljanja, svetovanja in usmerjanja, ki lahko z ustreznim pristopom doseže nadgradnjo in posodobitev nekaterih ključnih delovnih veščin in kompetenc starejšega prebivalstva, ter tako prispeva k njegovemu opolnomočenju ter posledični večji konkurenčnosti in dolgotrajnejšem obstanku na trgu delovne sile.

Spričo dejstva, da bo pogoje za upokojitev postopoma začel izpolnjevati vse višji delež starajočega se prebivalstva in s tem začel povzročati resne primanjkljaje v strukturi aktivnega prebivalstva, bo potrebno že v bližnji prihodnosti začeti vse več pozornosti namenjati »mobilizaciji« starejšega prebivalstva, kar je med drugim zapisano tudi v pogosto citiranih ciljih Lizbonske strategije Evropske Unije.

Glavni namen projekta je tako pristopiti k reševanju omenjenega problema, in sicer prek razvoja in vpeljave inovativne neformalne metode učenja, imenovane mentorstvo. Ta metoda se je na primeru invalidnega in manjzmožnega prebivalstva v okviru različnih evropskih projektov že izkazala za zelo učinkovito v smislu izboljšanja njihovih ključnih delovnih veščin in kompetenc, ter posledične višje zaposljivosti .

Zaradi dokazane ustreznosti in uspeha učne metode mentorstva, so se pobudniki projekta odločili, da jo bodo skušali aplicirati tudi na reševanje problema zaposlenosti in zaposljivosti starejšega prebivalstva.  

Metoda mentorstva

Metoda mentorstva je ena od oblik vseživljenskega učenja, pri kateri gre za različne vrste (dogovorjenega) odnosa med mentorjem - ki je lahko strokovnjak, učitelj, profesor, menedžer, osebni prijatelj ipd. – in mentorirancem, ki ima že v izhodišču v primerjavi z mentorjem manj izkušenj na določenem strokovnem področju, ki se ga želi priučiti, izboljšati ali izpopolniti.

Bistvo metode je v tem, da se določena znanja in izkušnje skozi individualni odnos prenesejo iz mentorja na mentoriranca. Metoda mentorsva je tako stroškovno učinkovita in fleksibilna oblika podpore starejšim prebivalcem pri njihovem izobraževanju, usposabljanju ter zaposlovanju.

Pomembna prednost te metode v primerjavi z drugimi načini in pristopi izobraževanja in usposabljanja starejših prebivalcev je v tem, da omogoča mentorjem in mentorirancem (mentorskim parom) poljubno individualno dogovarjanje o samem urniku delovnih srečanj, hkrati pa je vseeno jasno usmerjena v doseganje končnih ciljev, ki se prav tako določijo na podlagi medsebojnega dogovora znotraj mentorskega para.

Naloga mentorjev v mentorskem procesu je, da vseskozi skrbno spremljajo mentorirančev napredek pri doseganju končnih ciljev procesa. Od njih se pričakuje, da uporabijo vsa svoja razpoložljiva znanja, veščine in spretnosti ter tako pomagajo uresničiti napredek metorirancev, ki naj bi se kazal predvsem v njihovi sposobnosti, da pridobljene izkušnje samostojno uporabljajo in unovčujejo tudi po končanem mentorskem procesu.

Po drugi strani je naloga mentorirancev, da aktivno in konstruktivno soustvarjajo mentorski proces, z namenom uresničitve zastavljenih ciljev v skladu z vnaprej določenim časovnim okvirjem oziroma urnikom mentorskih srečanj.      

Cilji projekta

Na podlagi pozitivnih preteklih izkušenj z uveljavljanjem metode mentorstva, je torej ključni cilj projekta Mentorstvo starejšim nezaposlenim vzpostavitev sistema mentorstva na delovnem mestu, usmerjenega k starejšim prebivalcem, katerim bi bil na ta način omogočen dostop do te inovativne metode poklicnega usposabljanja, svetovanja in usmerjanja, ki jo je moč poljubno prilagajati njihovi stopnji pridobljenega znanja in zmožnosti razumevanja novih vsebin.

Eden od pomembnih ciljev je tudi vzpostavitev mreže tistih delodajalcev, ki že zaposlujejo starejše osebe, obenem pa si bomo prizadevali dvigniti splošno raven osveščenosti ostalih delodajalcev glede poklicnih potreb in sposobnosti starejšega prebivalstva, ki je na žalost še vedno v veliki meri predmet različnih predsodkov in stereotipnih načinov razmišljanja.

V okviru projekta se bomo posvetili tudi oblikovanju splošno dostopnega in brezplačnega učnega gradiva, ki bo služilo kot pripomoček pri poklicnem usposabljanju starejših oseb. Vzpostavljeni sistem mentorstva starejših oseb bomo skušali metodično in objektivno ovrednotiti, ter tako oblikovati utemeljena priporočila v zvezi z njegovim nadaljevanjem oziroma izvajanjem tudi onkraj projektnih okvirov.

Pri tem se bomo vseskozi posvečali tudi snovanju širših strategij in programov, s pomočjo katerih bo mogoče sistem mentorstva s ciljne skupine starejših brezposelnih oseb prenašati tudi na ostale ranljive družbene skupine.

Cilji projekta so poleg skladnosti z Lizbonsko strategijo oblikovani tudi v sozvočju s sklepi Evropskega sveta v Stockholmu iz leta 2001, na katerem so si evropske države do leta 2010 med drugim zadale cilj 50 odstotne zaposlenosti prebivalcev starih med 55 in 64 let.

mag. Jaša Jarec