NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sreda 05-avg
  • Morske pošasti

  • četrtek 06-avg
  • Morske pošasti

  • petek 07-avg
  • Poletna vikend transformativna energijska delavnica Onkraj utvar

  • sobota 08-avg
  • Rudarski tek 2020

  • ponedeljek 10-avg
  • Poletni HITRI ZMENKI (30-45, 40-55 in 50-65 let)

  • sreda 12-avg
  • POLETNI MATCH - iščemo ujemanja - Dogodki za Samske

  • petek 14-avg
  • Potepini

  • nedelja 16-avg
  • Javno vodstvo po razstavi Videnje 20/20: Skupnost

  • torek 18-avg
  • Torkove igrarije z Društvom šaleških likovnikov

  • petek 21-avg
  • Urbana umetnost ljubljanskih ulic

  • nedelja 23-avg
  • Javno vodstvo po razstavi Videnje 20/20: Skupnost

  • torek 25-avg
  • Torkove igrarije s Plesnim studiem N

  • četrtek 27-avg
  • Rekreatur- ekipno kolesarjenje po Sloveniji / 2020

  • sobota 29-avg
  • 34. CEBE Triatlon jeklenih v Bohinju

  • ponedeljek 31-avg
  • Leo Ivandič: Po poteh duhovne inteligence

  • torek 01-sep
  • Sončna delavnica

  • sreda 02-sep
  • Športno-zgodovinska Ljubljana z Esadom Babačićem

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Duša išče dom, kjer ga lahko   
    petek, 1. april 2016 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Nara

    Nara Petrovič, revija Sodobnost, junij 2007

    V moji sobici je najdaljša dimenzija višina. Najdaljši predmet je vrvica za perilo med vogaloma. Med vogaloma, da sploh lahko kaj obesim na njo. Ko zaprem eno oko, se vogal in vrvica sploščita v križ, na katerega je pribita moja domišljija. Tri krila ventilatorja mirujejo pod stropom kot jutri in včeraj in danes. Pod motno neonsko svetlobo so ozke umazane rjuhe videti še bolj sive. Celo bolj sive kot zlizan omet. Še sreča, da zdaj zatiskam oči, lahkotno dremam in ne vidim tesnobne sivine.

    Plujem pod jutranjim soncem in nebesno modrino po zelenih krošnjah, valovečih v toplem južnem vetru. Za zaprtimi očmi se dimenzije udinjajo hrepenenju duše po življenju, ki tudi proti moji volji vre iz globine in včasih celo sprejme kak moj režijski poseg, priznam pa, da redko. Morda zato, ker je zunanji svet preploščat, da bi duša v njem našla dom. Torej ga išče tam, kjer ga lahko.

    Predrami me avant vu. Na vlaku nekje v Indiji pišem: »Torej ga išče tam, kjer ...«, se zamislim, preden zapišem »ga«, in tuhtam, ali je v tem stavku sploh potreben ... Taka nekajsekundna prekrivanja včeraj in jutri v izvenčasnem dinamičnem zdaj, enkrat z uvidom v preteklost, drugič v prihodnost, so me neštetokrat prebujala in osupljala, nisem pa jih mogel prijeti ali jim uiti. Pravzaprav so mi sledila še vztrajneje, kadar sem pred njimi bežal, ko pa sem jih hotel uloviti, so izpuhtela kot kafra. Pojav »že videnega« ali déjà vu ni nič novega, o prekognitivnem občutku »nečesa, kar še bo videno« pa sem veliko razmišljal že kot otrok, toda pojasniti mi ga ni znal nihče, knjige so prav tako molčale, zato sem mu kar rekel avant vu in se o njem raje nisem pogovarjal z nikomer. Večkrat ko sem ga doživel, bolj je čas izgubljal status neupogljivosti. Uvidi v prihodnost so postajali vse bolj živi, manjkala mi je le še moč zavestnega vpliva na dogodke, pa bi lahko soustvarjal lepši svet. Žal iz uvidov nisem mogel izločiti usodnosti. Tudi če sem si avant vu dobro zapomnil, se mi je počasi le izmuznil iz glave in nazadnje vstal iz nič, ko sem najmanj pričakoval; tudi če sem se déjà vuja zavedel na samem začetku in ga v naslednjih sekundah poskusil spremeniti, da bi se vsaj malo ločil od avant vuja, je vendarle stekel po svoje, jaz pa sem nemočno spremljal dogodke, celo besede iz lastnih ust, besede, ki jih je namesto mene izbirala neka nevidna sila. Čeprav sem vedel, kaj je izbrala, čeprav sem se pripravil reči nekaj drugega, sem nazadnje podlegel notranjemu nareku. Potem me je obšel val svinčeno težkih vprašanj s preprostim skupnim imenovalcem – kaj če temu nareku sledim tudi sicer, štiriindvajset ur dnevno, zmotno misleč, da vedno odločam o vsem?

    Vlak proti Džajpurju je še bolj siv kot moja sobica v Kolkati, ima pa vsaj okna in po tri ventilatorje na oddelek. Toda puščoba Radžasthana duše ne privlači. Tudi to ni njen dom, niti za hrepenenje iz globin, niti za režijo po višji modrosti. V puščavi vidim poraz človeške pameti, saj človek ni za smrt, temveč za življenje. Opazujem starca na sosednjem sedežu, kako sklene dlani ob vsakem kamnitem svetišču v daljavi, mimo katerega se peljemo, rahlo prikloni glavo in odmomlja molitev. Občutek imam, da se klanja puščavi, da v sebi utrjuje pečat smrti, govorice duše pa že dolgo ne sliši več, kaj šele, da bi jo razumel. Kako naj potem dojame, da puščava ni delo usode, ampak zatajenih sanj gluhoneme, slepe duše, od rojstva bivajoče med tremi daljicami povsod enakih celic za duha. V prav takih celicah smo sredi ploščate monotonije začeli sovražiti življenje, da bi ljubili »boga«. Nietzsche se je zmotil – naš bog ni mrtev, naš bog je smrt. Necros je čaščen, ljubljen, občudovan, prisoten v vsakem gibu človeka. Celo jemo ga, živimo v njem, plačujemo z njim, se na njem vozimo ... v civilizaciji nekrofilije, nekrofagije, nekrokracije. Ko pogledam naokrog, se mi ne zdi, da sem pretirano črnogled.

    Ob mojih natikačih na bangalorski ulici je rjasta kletka iz tistih grdih jeklenih palic, ki jih uporabljajo v gradbeništvu, da varuje droben grm pred tacanjem in žvečenjem. Vse, kar gre, je grožnja – pešec, vozilo, žival. Ob pločniku se ustavi starinski avto, izpušni plini in prah ovijejo ograjico. Brneče železje ne zna videti teh nekaj vejic in lističev. Vidim pa, da ljudem ni vseeno za zelenje ob ulici, saj delavec trideset metrov niže pridno barva prav tako rjasto ograjico, pod katero je podoben grmiček, a povsem gol. No, bo pa vsaj kletka lepo zelena. Povsem enaki so človeški rezervati, v katerih je danes »zaščiteno« vse, kar zares živi, nič več samo Indijanci. Naše blazinice in podplati se dotikajo življenja šele podvojeni, nadgrajeni, varni; roka, rokavica, noga, nogavica, čevelj ... vsak ud s svojo masko, vsako čutilo z elektronskim tipalom, ki posnetek življenja prenese v škatlico. Tudi bog je postal smrt šele, ko smo ga zaprli v škatlico, imenovano tempelj, cerkev, sveta knjiga. Tri daljice celice za duha so izgubile višino, ostali sta le še prekrižani črti, simbol civilizacije umiranja, linearnosti napredka in zavesti, egocentrizma. Znanost negotovo zatiska eno oko in reducira trodimenzionalno vesolje na tlorise in narise, da bi ga laže konceptualizirala. Razvoj človeštva meri v okviru dvodimenzionalnih modelov, ki jih lahko skicira na papir ali računalniški monitor. Toda dinamika življenja se začne šele pri treh prostorskih dimenzijah. Znanstveni razvoj torej ni nič drugega kot razvoj degradirane zavesti v dimenzijah brez življenja.

    Že dolgo me mika vstopiti v svet vedskih matematikov, ki so dobro vedeli, da so ljudje nagnjeni k degradaciji zavesti v vse manj dimenzij, zato so študente matematike že od prvih dni učili večdimenzionalnega nadčasovnega dojemanja sebe in sveta. Temeljni medij učenja je bila meditacija, s katero so prestopili okvir treh dimenzij in se v duhu gibali po štiri-, pet-, šestdimenzionalnih prostorih. Tudi sodobni matematiki in fiziki morajo priznati, da do znanstvenih dognanj ne prihajajo več z empirijo, ampak s kontemplacijo in meditacijo. Navade in naučene teorije ukleščijo duha v obrazce kot v primeru avant vuja, ki ostaja neprepoznan, ker smo si prepovedali poznati prihodnost. Le vidci in preroki smejo pokukati tja, pa še njih redko jemljemo povsem resno.

    Meditacija vedskih matematikov se je začela kot otroška igra s točkami in daljicami ter s povezovanjem osmih vogalov kocke v sedmih potezah na vse možne načine. Kocko omejuje šest kvadratov, umeščenih v tri linearne razsežnosti; hiperkocko omejuje osem kock, definiranih s štirimi ploskovnimi razsežnostmi; petrazsežnostno kocko omejuje deset hiperkock, šestrazsežnostno dvanajst petrazsežnostnih itn. Hiperkock ni mogoče vizualizirati z običajnim mišljenjem, »vanje« vodi izključno meditacija, podkrepljena z vadbo joge in dihanja, s katerimi se študent lahko zave konkretne linearnosti, ploskovnosti, prostorskosti, hiperprostorskosti itn. svojega telesa in duha v odnosu do naravnega, živega okolja. Le to okolje je zadosti velika rjuha, da je nanjo mogoče projicirati večrazsežnostne objekte in pojave, ko je človeški duh dovolj širok, da jih sploh lahko zazna. Simbol tega širjenja je tako imenovano odpiranje tretjega očesa. Kakor nam dve očesi omogočata zaznavanje globine na dveh slikah trodimenzionalnega sveta, naj bi nam tretje oko, celo kot namišljeni senzor, omogočalo zaznavanje še ene dimenzije več, saj lahko le na podlagi treh slik, sočasno hologramsko projiciranih na platno zavesti, sestavimo štirirazsežnostno podobo, dve sliki sta za kaj takega premalo.

    Odpiranje očesa več vodi v več življenja, zatiskanje enega očesa naravno prinaša krnenje duha. Z ožanjem prostora pa se oža tudi čas, linearnost postane tog božji imperativ, posebej če je še tisto eno odprto oko opremljeno s polarnim barvnim filtrom predsodkov in dogem. Takrat sedanjost izgine pod željami in skrbmi, ki človeško zavest razpnejo med včeraj in jutri in jo tam priklenejo v navade. Moja vrvica za perilo potrebuje dva žeblja, da mi lahko služi; brez linearnih včeraj in jutri zdaj nima opore, ostane samo negotova meglica, lebdeča visoko pod zvezdami, neulovljiva, neuporabna, na njo ne morem ničesar obesiti, ne živega ne mrtvega.

    * * *

    V moji sobici smo edino življenje jaz, načeta lubenica, droben kuščar, mušica, ščurek in komar. Mušica kroži nad lubenico, komar nad menoj, ščurek brska za kapljami gnilobe na tleh, kuščar opreza za vsemi tremi, jaz pa k sreči spet plujem po pisanih kulisah sanj. Premočrtna razpetost mojih drobnih sostanovalcev med strah in lakoto se me ne dotika več. Tukaj ni tega sveta. Tukaj slišim besede: »Nagrado prejme ...«, čutim trepljanje, toplo dlan za dlanjo, oči me skelijo od bliskavic. Pogled mi pade na svilen rokav, potem z drobcem prahu odleti do brkatih in bradatih obrazov. Rdeči nos! Nisem ga pozabil. Žogic prav tako ne. V avant vuju jih čas ne more razpeti med včeraj in jutri. Mečem jih, toda zavedam se le tiste, ki leti, nedavno vržena, vsak hip ujeta, stalno tekoča po neotipljivosti Möbiusovega traku. Glasno govorim modre misli, ko žogice letijo. Bliskavice so ponorele ...

    Žongliram za zabavo, ker mi diši načeta lubenica, ker je v puščavi oaza, ker so na bradatih obrazih nasmehi. Žongliram z resničnostjo, domišljijo in sanjami, s tremi očesi, tremi žužki, kuščarjem, sabo in vami. Nasmiham se preracionalnim intelektualcem in njim podobnim, ki namrščeni »žonglirajo« le z dvema žogicama. Pa še teh dveh se krčevito oklepajo (brez nasmejanih oči in rdečega nosu, seveda), da jim ne bi ušle v kake neznane dimenzije. Na vsako žogico nalepijo teorijo ali dve in jo oropajo živosti, kajti nič ne more živeti v krčevitem objemu. Tudi besede pisatelja, s katerimi ta žonglira pred bralci, zaživijo šele, ko jih izpusti iz rok, ko stečejo po nadčasni orbiti kot planeti – utečeno svobodne, hkrati predvidljive in vedno nove, povsem jasne, a nepojasnljive. Vse je žongliranje, igranje z gravitacijo, z zakoni vesolja, sprva v razsežnostih smrti, kasneje v čarovniji življenja.

    Pravzaprav se tudi matematika začne z mrtvo temeljno dimenzijo, semenom vseh prostorov – točko. Točkovna zavest se razširi v linearno, s katero prva dimenzija dobi smer. Ploskev je razsežnost oblik, v prostoru se začne gibanje, v hiperprostoru misel; za življenje je dovolj prostora šele v pet-, za zavest šele v šestdimenzionalnosti. Če to prevedem v žongliranje, se pri eni žogici začne igra (vrhunska meditacija) s točko, igra z zvijanjem daljic in premic v krivulje. Spuščanje, spremljanje in lovljenje žogice je zametek gibanja in življenja. Dve žogici širita zavest, tri še bolj – z njimi že vzpostavljam razmerja med danes in včeraj in jutri. Pri štirih in petih se linearnost in polarnost razblineta, nehati moram žonglirati z rokami, začeti žogice voditi z intuicijo, z občutkom, zavedanjem nečesa višjega. Rok ne morem pomnožiti, da bi vsaka metala in lovila po eno žogico, lahko pa izurim duha, da upravlja z njimi tudi takrat, ko se jih dlani ne dotikajo, kot da bi jih ves čas vodilo nekaj nevidnih rok.

    Ko k prostoru dodajam dimenzije, včeraj danes in jutri dobivajo nove družabnike. Ker življenje terja gibanje, potrebuje tritočkovni čas, v katerem včeraj in jutri kot žeblja dajeta obliko vrvici za perilo, po kateri drsi zdaj – moj pogled. V hiperprostoru se vrvica upogne v elastičen trikotnik, kateremu obliko vdihne rotacija okoli središča v četrti časovni razsežnosti. Takrat čas neha biti tog okvir usodnosti in postane samo po sebi dinamično polje možnosti. Včeraj in danes in jutri se znajdejo v enakovrednem položaju v odnosu do novega središča, h kateremu so pripeti, in večnosti, po kateri se gibljejo. Kdor se ne zaveda središča dinamičnega časa, v katerem so ostale tri dimenzije časa fino uravnovešene, po nepotrebnem iz strahu in skrbi v mladosti bolj obtežuje jutri, v starosti včeraj, vmes kar oba, in zapostavlja danes. Tako dinamiki časa krade ne eno, ampak kar dve razsežnosti. Če ventilatorju odlomim eno krilo, bo izgubil ravnotežje in stabilnost, s tem bom tudi osi odvzel funkcionalnost. Problema ne bom rešil, če odlomim še drugi dve krili ali če potem prvega prilepim nazaj. Zgolj včeraj in jutri sta enako nezadostna za dinamičnost časa kot samo zdaj. Včasih ljudje po budističnem nauku iščejo pot v brezčasnost z lomljenjem kril ventilatorja, namesto da bi samo uglasili svoj odnos do njih; drugi se po filozofiji monizma in sodobnih religij izgubljajo v enorazsežnostnem »zdaj«. Toda zdaja ni v izničenju včeraj in jutri, kakor brezčasnosti ni v izničenju vseh treh osnovnih časovnih razsežnosti. Samo zdaj je premalo, da bi v njem kaj živelo. Ostal bo plehek, naj se še tako poskuša šopiriti kot mističen, razsvetljen, poduhovljen. Včeraj in jutri golega materializma sta lahko videti brezmadežno uglajena, toda v tej uglajenosti ni duše.

    Odkar vemo zase, se čas ni spremenil niti za slamico in če se slučajno je, smo se mi spremenili z njim. Stara indijska modrost pravi, da so ljudje kot oblak, ki ne čuti vetra, ker leti z njim. Zemlja potuje okoli sonca s hitrostjo sto tisoč kilometrov na uro, a te hitrosti ne čutimo, kre potujemo z njo. Enako vse, česar se zavedamo, skupaj z nami nosi čas, zato tega pravzaprav ne moremo izmeriti. Manjka nam možnost zavedanja statične, izvenčasovne točke in drugih primerjalno večjih (hitrejših) oz. manjših (počasnejših) časovnih prostorov. Še določanje razmerij med relativnimi pokrivanji pri gibanju nebesnih teles, ki dajejo takt ritmom v naravi, nam je dolga stoletja delalo preglavice. S sledmi teh preglavic je prerešetan sodobni koledar, pa tudi v urah in minutah vsakdanjika jih ne manjka. Čeprav je čas najstabilnejši steber našega obstoja, je nemogoče reči, kaj dejansko je, nanj nalepiti nedvoumno definicijo. Tudi ko zdaj in včeraj in jutri zavrtimo okoli nove časovne razsežnosti, ostane nedoločljiv, približno tako kot elektron. Avant vu in déjà vu sta hiperžeblja, med katera je razpeta ta razsežnost, ne zares, seveda, ampak subjektivno, znotraj človeške zavesti. Ko se v njej prekrijeta ta os in vrteči se trikotnik, se v mislih pojavi slika treh časov hkrati. Takrat se zgodita déjà vu in avant vu, toda opazimo le prvega, ker smo vajeni poznati le preteklost.

    Dokler imamo odprto eno oko premalo, celotne časovne sfere ne moremo zajeti, pa še ko jo zajamemo, ostane le razmazan oblaček, če misli dovolj ne pospešimo, da začnejo slediti hitrosti rotacije. Takrat pridobimo perspektivo gledalca filma, bralca knjige, v kateri si dogodki sledijo po prej začrtanem scenariju, pa vendar imamo možnost skakati naprej in nazaj po prizorih, si jih predvajati hitreje ali počasneje, ustaviti slike in jih analizirati. Linearni čas zadrži vzročno-posledično strukturo, višja perspektiva razprši samo občutek usodnosti te strukture, kar je zanimivo, ker v njej še vedno ne moremo ničesar spremeniti. Kroženje dinamičnega časa pušča spiralno sled, v kateri se vrti naš zdaj. Vrtita pa se tudi včeraj in jutri, po novem predvidljiva, čeprav stalno sveža. Spirale ne moremo spreminjati z neposrednim posegom, obenem pa spreminjanje ni nemogoče, posebej če se okrog tega cilja zbere veliko ljudi. Potem lahko spreminjajo prihodnost in preteklost. Ne s hollywoodskim potovanjem skozi linearni čas, temveč s transcendiranjem linearnosti po stopinjah Einsteina. Času gotovo nikoli ne bomo mogli odvzeti usmerjenosti od včeraj k jutri, tudi v hiperčasu bodo včeraj in danes in jutri tekli v isti smeri, le da se bodo vrteli in bodo na prvi pogled razmazani v eno. Preseganje linearnega časa se bo kazalo v zavedanju temeljnih zakonitosti vzročno-posledične verige, na kateri sloni vesolje kot os na špicah kolesa. Te špice lahko vidimo le, če odpremo eno oko več in se skupaj s časom zavrtimo okoli brezčasnosti. Potem jih lahko rahljamo in zategujemo ter v razsežnosti kolektivne zavesti spreminjamo večnost.

    * * *

    Na trati pod lipo ob vinogradu me zbudijo žarki poletnega sonca, lačnega, ker bo vsak čas kosilo. Za sonce in zame. Zakaj pa ne? Če lahko sedi med listi, bo lahko sedlo tudi za krožnik. Kosilo sicer še ni skuhano, a sem ga že okusil skozi portal v vzročno-posledično nadčasje. Po stari lubenici za zajtrk in žongliranju za malico se za kosilo res prileže nekaj živega iz gozda. Dom sem našel tu, kjer ga lahko. Življenje ni več moj dom le na kulisah sanj, ploščati svet se je razrasel v prej neznane hiperrazsežnosti, kjer se pisateljevanje ne razlikuje od uživanja v večno toplem kosilu, matematičnih meditacij, igrivega metanja pisanih žogic, zrenja skozi umazano okno na indijskem vlaku. Moje bivanje, moj dom je življenje v hiperčasovnem hiperprostoru. Pa še to: moj hiperdom je hiperlep.

    Nekrosa opazujem na tujih dvoriščih, na mojem hipervrtu je le še Bios. Častim ga preprosto: dajem mu ves prostor, ki ga potrebuje zase, tu je on gospodar. In zdi se mi, da vlada bolje kot Nekros, saj zna biti le služabnik, nikoli tiran. Žongliram s plodovi, listi in koreninami, ali morda oni žonglirajo z menoj. V zaljubljenosti pogosto pozabimo, kaj je kdo. Biofilija je glavni zakon naše pete razsežnosti, podreja se mu vse. Naša ureditev se imenuje biokracija, vladavina življenja.

    Vem, da dvo- in trodimenzionalni umi ne morejo slediti vsem žogobesedam, s katerimi nastopam pred njimi, morda pa duša vendarle lahko začuti dimenzijo življenja, po kateri frčijo. Biofilija je ozkim umom tuja, naj gre za teoretski koncept ali praktično dejavnost, biokracija je še korak dlje. V moji sobici v Kolkati je ni, na vlaku proti Džaipurju je ni, med bradatimi obrazi prav tako ne, vsaj zadosti ne. Neonske luči in bliskavice nikoli ne bodo sonce, temne stene nikoli ne bodo nebo, sive rjuhe ne morejo nositi holograma življenja, ni ga mogoče zares prenesti v škatlico. Le v kraju brez sten lahko žongliram tako, kot si želi duša. Gozd je laboratorij, v katerem lahko spoznam življenje, ne tako, da ga zapiram v škatlice, ampak tako, da ga spustim v neznane dimenzije in poletim skupaj z njim, nošen v vrtincu hiperčasa. Ampak za kaj takega se moram nehati bati svobode, živosti zvezd in oblakov, moram spregledati na več oči, kot si jih priznavam, moram pustiti vrvici za perilo, da najprej služi sebi in šele potem (morda) tudi meni. Dopustiti moram življenju, da vlada (in služi), ne pa ga ploščiti, da bi ga laže stlačil v svoj dvodimenzionalni um in nedomišljene cilje.

    Vladavine ljubezni in življenja sodobnik nikoli ne bo povezoval z besedo bio. To bo videl na zavitku (morda) zdravih piškotov in si mislil kaj svojega, včasih dobrega, včasih slabega, ne bo pa je cenil v kratici politične stranke ali govoru predsednika, zvenela mu bo pretenciozno. Dejstvo pa je, da biosa ne moremo marginalizirati v nedogled, da bi obranili stare nekrocentrične navade. Biokracija ni utopično sanjarjenje, ampak neizogibna prihodnost. In preteklost. In sedanjost. Vse druge oblike vladavine so v resnici prepotentno otročje samoslepljenje, neodgovorno, nevedno in lažljivo. Vedno nam vlada življenje, tudi če tega v svojih sploščenih možganih ne zmoremo videti. Politiki, znanstveniki in gospodarstveniki bodo nekoč prav tako začeli odsevati dobri trend prebujanja k življenju, upam pa, da čim manj skozi prizmo neoduhovnosti. Potem ne bodo več brezglavo širili kraljestva mrtvila, raje bodo v življenju iskali domove za naše duše.

    Dokler se to ne zgodi, bomo mi biofili, jadralci po petdimenzionalnosti, prisiljeni bivati v oazicah življenja sredi puščave, ki se razteza čez planet. Ko se nas združi dovolj, vem, da bomo lahko z živimi sanjami spreminjali prihodnost in preteklost. Petdimenzionalni svet se bo iz avant vuja spustil na zemljo kot obljubljeno božje kraljestvo in nam vrnil raj – ne po božji volji, ampak z režijo po višji modrosti hrepenenja iz globin. Medtem bodo tisti, ki so razpeti med strah in lakoto, pomagali temnim prerokom graditi temni svet, svetle vizije pa bodo razglašali za utopične, ker zvenijo predobro, ker je spomin na slepilo komunizma še vedno preveč živ v njihovi zavesti. Toda zakaj? Kdo se v puščavi ne razveseli oaze? Prave oaze, ne fatamorgane. Zaradi strahu pred napako se bojimo take dobrote, moderne so le temne in jeklene vizije bodočega sveta. Toda kdo ne bo priznal, da se svežina prižganega ventilatorja ne more primerjati s pišem z oceana?

    V moji oazici je najdaljša dimenzija višina – steber dežnih kapelj se izgublja v nizkem temnem oblaku. Najdaljši predmet je veter, v katerem se zibljeta kosa vrvice za perilo. Ko odprem še eno oko, se veter in dež zvrtinčita v spiralo, iz katere se bohotno razrašča moja domišljija. Tri zaplate neba se smejijo nad oblakom kot včerajdanesjutri. Snop svetlobe obarva moker travnik v daljavi še bolj zeleno. Celo bolj zeleno kot košati gozd. Plujem pod jutranjim soncem in nebesno modrino po zelenih krošnjah, valovečih v toplem južnem vetru. Dimenzije se udinjajo hrepenenju duše po življenju, ki tudi proti moji volji vre iz globine in večkrat celo sprejme kak moj režijski poseg, moram reči, da vse pogosteje. Verjetno zato, ker je moj notranji svet prebogat, da bi življenje ostalo ravnodušno. Dom sem našel tam, kjer sem ga lahko. Ne dom, hiperdom.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Nara
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Duša išče dom, kjer ga lahko | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,39 seconds