|    Zlati metulji so vlekli na krilih 
nitke dežja z neba na zemeljsko kožo 
in oblaki so kot mlinska kolesa 
brezšumno gnali gmote vode 
po svojih poteh pod belopolto drevo, 
shranjeno v kamnu. 
 
V sotočju svetlobnih žarkov 
z nežnostjo matere sevajo 
slapovi besed, ki kakor 
pomladni sadeži visijo 
na vejah vesoljskega razuma. 
Na razgaljenih mrežah 
izumljajo sanjske projekte. 
  Zvenenje zvezdnih simetrij, 
z grebljico v kaminu večnega ognja, 
je zbudilo kamen in zaiskrila se je iskra, 
zagledana v moje telo. 
 
Na prosojnem peskovniku 
nagote besed v prekladanju  
zrnc med viharnim listjem 
zlati in valovi utrip, 
ki poganja srce v besedo. 
 
Vstopila je v izmišljeni prostor 
mehke zavesti, kjer vladajo 
pastel in rose. V preglasitvi  
jasnine in jutranjega petja ptic 
je spregovorila  
z notranjim svetom skozi jezik 
iz alei samotnih mejnikov 
spiralnih, zapletenih vozlov 
privijačenih DNK skozi prsteno telo. 
 
Tu vlada vesoljni red 
brez zapisanih pravil. 
S svojo roko treplja svetloba 
po ramenih in njeni prsti 
tipajo in božajo obraz drevesa. 
Čutim veter,  ki zbuja jantar v očeh 
in jaz sem kot majhen embrio 
stvarstva, ki brca vesolje v trebuh. 
 
Neverjetna izkušnja prvobitne 
prostosti in vznesenosti 
v maternici bivanja v ciklih 
naključij – resnica resničnosti 
v resničnosti bíti v zlatih oltarjih trenutka. 
Osvoboditev nepopolnega, neplodnega,  
izgubljenega časa astralne svetlobe 
z oživljeno besedo, shranjeno v kamnu. 
  |