Neža Maurer je priznana slovenska pesnica, pisateljica, ki se
je izkazala, kot mojstrica besed za otroke in tudi za odrasle,
velik pečat svojega delovanja je pustila tudi v pedagogiki.

Za vse ljubitelje njene poezije še nekaj njenih pesmi:

KADAR LJUBIMO

Sama sva na svetu -
ti in jaz.
To je vedno tako, kadar ljubimo.

Povej mi dosti lepih besed,
nabrati jih morava za vse življenje:
najina ljubezen je večna.
To je vedno tako, kadar ljubimo.

Ne misli na smrt!
Poslušaj: Vrtnica je razcvetela,
sonce je vzšlo žareče.
Nikogar ni razen tebe,
da bi mu to povedala -
in vsak dan je bolj res.
Vedno je tako, kadar ljubimo.

V posteljo najinih dlani
položiva svet, da si spočije,
da se ogreje od najinega diha.
Ves svet je v najinih rokah,
v najinih prepletenih prstih -
vedno je tako, kadar ljubimo.

DA NE PRESLIŠIM

Včasih moram biti sama,
da ne zgrešim tipajočih grehov časa;
da ne preslišim kamnov in trav.

Ko sem čisto sama,
prislonim uho k zemlji
in občutim, kako ji bije srce.

NE VEM, KDO SEM

Ne vem, kdo sem, ne kakšna sem.
Vsak, ki me sreča,
me ustvari po svoje, zase -
ko da je bog.
Gledam to svojo novo podobo
in ljubim človeka,
če me je ustvaril dobro in lepo
in ga sovražim,
če ustvari spako.


Ljudje so slabi bogovi -
njihova moč ne seže do jutri:
človek odide, pozabi
in mene ni več.
Stopim se kakor voščena figura na soncu
in ni ne sreče, ne žalosti, ne želja.

Zgodi se, da pride še kdo
in ustvari nekaj podobnega,
kot je nekdaj bilo,
ko sem verjela,
da klešejo duše iz marmorja -
tedaj zajočem nenadno, brez vzroka.

DOMOV
"Greš domov?" me vpraša
drobno otroče plavih oči.
"Vsi gremo domov," mu rečem
in ono se veselo smeji.
Domov.
Dom je tam, kjer je ljubezen.
Toliko je hiš
in tako malo domov.
Kam naj grem?
Otroče gleda za mano
in verjame, da grem domov.

VONJ TVOJE KOŽE

Ves svet diši po tvoji koži.
Ko se mi ustnice dotaknejo sadeža,
ko se mi dotaknejo kruha -
začutim tvojo trdno in voljno kožo.
Opoldansko sonce me greje
s toploto tvoje kože.
Opoldansko sonce me greje
s toploto tvoje kože.
Negiben mir z mesečino presejane noči
je pritajeno drhtenje tvoje kože,
ki se me bo zdaj zdaj dotaknila.
Trava, rjuha, mah, seno,
skodrano ovčje runo -
vse me vabi, da ležem,
da pustim, da teče, kar teče:
voda, veter, čas, solze, znoj, kri, življenje,
naj teče vse svojo pot, ki je in ni določena -
jaz pa mirujoča z zaprtimi očmi
sprejemam in vsrkavam vonj sveta,
vonj tvoje kože.

NE VERJAMEM

Ne verjamem,
da je v začetku bila beseda-
vem,
da je bila.
Morda ni bilo niti besede-
bil je samo glas.
Mogoče ni bilo niti glasu-
bilo je samo hotenje.
Morda ni bilo niti hotenje-
bila je želja.
Ali pa ni bilo niti želje
bilo je silno hrepenenje
b i t i.

pa lep in sončen pozdrav :)

[ Odgovori na to | # ]