|    Ljudje se pogosto zalotimo, da nam je bolj   pomembno, kaj o nas mislijo tisti, ki nam pomenijo zelo malo ali nič,   kot to kaj o nas mislijo tisti, ki so nam najpomembnejši. Za to, da bi   nas cenili neznanci smo pripravljeni delati čudeže, vztrajati v službi   do onemoglosti, kupovati predrage obleke ali avtomobile, se   sprenevedati, da nam je kakšna stvar všeč in podobno. Prepričani smo, da   se bo zgodilo nekaj groznega, če denimo sosedje, o nas ne bodo imeli   briljantnega mnenja. Za to se je potrebno res potruditi. Hrepenimo po   priznanju. 
Pogosto pa se prav malomarno obnašamo do tistih, ki so nam najbolj   pomembni v življenju, brez katerih si ne moremo predstavljati   jutrišnjega dne. Ne le, da nam ni pomembno kaj si o nas mislijo, včasih   jih še provociramo in si prizadevamo, da bi se sprli ali spričkali z   njimi.
  Vzrok za tako vedenje je v naši nemoči, da bi učinkovito   obvladovali medosebne odnose z za nas pomembnimi ljudmi. Če se zavedamo   ali ne, čutimo, da si pri naših najbližjih lahko privoščimo ne le   napake, ampak tudi zlobo in zmerljivke. Včasih smo do njih takšni, da bi   nas nekdo, ki ni na nas vezan z zakonom ali genetsko, že zdavnaj nekam   poslal in odšel. Pri bližnjih si lahko dobesedno privoščimo, da so nam   ventil za vse pritiske, ki jih ne moremo dati iz sebe takrat, ko bi to   morali narediti, seveda na pravilni način. Bližnji so tako žrtve naše   nemoči, da bi se na pravilen način postavili zase v službi, v vrsti na   banki, na cesti ali kje drugje v življenju. Ena prvih sprememb, ki jih   je dobro v življenju narediti za večje zadovoljstvo in srečo, je torej   tista, ki nas bo naredila strpnejše, ljubeče in razumevajoče do tistih,   ki so nam najpomembnejši v življenju. 
 Lepo je biti prijazen do drugih ljudi. Drugi ljudje so   tudi tvoji najbližji. 
Aleksander Zadel 
www.kakoziv.si  |