Ralph Waldo Emerson: PRIJATELJSTVO

Prišlek je za nas predstavnik človeštva. Tak je, kakršnega si želimo. Ker smo si o njem ustvarili predstavo in jo še izpopolnili, se sprašujemo, s kakšno besedo ali dejanjem naj se obrnemo na takega človeka, in navdaja nas plaho vznemirjenje. Prav ta predstava dvigne pogovor na višjo raven. Pomenkujemo se bolj vešče, kakor smo navajeni.

Dolge ure smo zmožni voditi iskren, uglajen, domiseln pomenek, pri katerem se opiramo na svoje najstarejše in najbolj skrivne izkušnje, da se ljudje, ki sedijo zraven, naši sorodniki in znanci, na vso moč čudijo našim neobičajnim sposobnostim.

Kaj je lahko prijetnejšega od poštenega in klenega srečanja dveh ljudi v mislil in čustvu? Kolikšna lepota je v korakih in obredih nadarjenih in iskrenih oseb, kadar se druga drugi približajo z razbijajočim srcem! V trenutku, ko se prepustimo svojim čustvom, se zemlja preobrazi; ni već zime, ne noči; izginejo vse tragedije in dolgočasje – celo vse dolžnosti; večnost, ki se razteza pred nami, napolnjujejo samo žareče postave ljubljenih oseb. Če duši zagotovimo, da se bo nekje v vesolju spet srečala s svojim prijateljem, bo lahko tisoč let pomirjena in zadovoljna prebila sama.

Ob spretnostih mojega prijatelja me obide ponos, kakor da bi bile moje – in njegove vrline postanejo tudi moja last. Kadar ga hvalijo, me spreletavajo enaki občutki topline kakor zaljubljenca, ko sliši pohvale o svoji zaročenki. Ljudje precenjujemo tankočutnost svojega prijatelja. Njegova dobrota se nam zdi večja od naše, njegova čud bolj pretanjena, skušnjave manjše. Vse, kar je njegovega – njegovo ime, postava, oblačila, knjige in pripomočki – je v naši domišljiji povzdignjeno. Naše lastne misli zvenijo novo in pomembnejše, kadar jih izreče on.

Prijateljstvo je, podobno kot nesmrtnost duše, preveč lepo, da bi mu smeli verjeti.

Človek, ki je eno s svojim mišljenjem, ima sijajno mnenje o sebi. Zaveda se vsesplošnega uspeha, četudi ga je plačal s posameznimi, ponavljajočimi se neuspehi. Nobene ugodnosti ali pooblastila, ne zlato ne sila, mu niso kos. Oslepi nas samo zvezda; planet sije šibko kakor luna.

Mar ni tako, da duša ustvarja prijatelje, kakor ustvari drevo liste, in zatem, ko vzklijejo novi popki, odvrže staro listje? Zakon narave je neprestano spreminjanje. Duša se obda s prijatelji, zato da bi bolje spoznala sama sebe ali samoto; določeno obdobje prebije sama, da bi izpopolnila pomenek ali družbo.

Dragi prijatelj, če bi zatrdno verjel vate in v tvoje sposobnosti, če bi zatrdno verjel, da se moja čud ujema s tvojo, mi nikoli več ne bi padle na pamet malenkosti povezane s tvojimi prihodi in odhodi. Nisem pretirano bister; moja razpoloženja so kot na dlani; in spoštujem tvojega duha; zame je za zdaj še nedoumljiv; vendar si ne drznem pričakovati od tebe, da bi me popolnoma razumel, zato si zame prijetna muka. Za vedno tvoj ali nikoli.

Zakoni prijateljstva so strogi in večni, iz enakega tkanja kakor zakoni narave in morale. Mi pa si prizadevamo za naglo in nepomembno korist, v želji, da bi se napili takojšnje sladkosti. Hlastno posežemo po najbolj poznem sadežu v vsem Božjem vrtu, ki potrebuje številna poletja in številne zime, da dozori. Svojega prijatelja ne iščemo z občutkom posvečenosti, temveč z nečisto strastjo, s kakršno bi se ga radi polastili. Zaman.

Obstajata dve prvini, iz katerih je sestavljeno prijateljstvo, obe tako izvrstni, da pri nobeni ne opazim prednosti, niti ne vidim razloga, čemu bi katero poimenoval na prvem mestu. Ena je Resnica. Prijatelj je oseba, s katero sem lahko iskren. Pri njem lahko na glas razmišljam. Naposled sem se znašel ob nekom, ki je tako resničen in mi je tako enak, da lahko odvržem celo zadnja odevala hlimbe, vljudnosti in pomisleka, ki jih človek nikoli ne odloži, ter se do njega vedem preprosto in celostno, kakor se en kemični atom ujame z drugim. Iskrenost je razkošje, ki je kakor diademi in oblast dovoljeno samo najvišjemu sloju, temu pa je dovoljeno govoriti resnico, ker nima nad seboj nikogar, ki bi se mu moral prilizovati ali prilagajati. Pred približevanjem drugega se branimo in se ga otepamo s pohvalami, čenčami, šalami, opravki.

Prijatelj pa je človek zdrave pameti, ki ne preizkuša moje bistroumnosti, marveč mene. Moj prijatelj me razvedri, ne da bi mi postavljal kakršne koli pogoje. Zatorej je prijatelj nekakšen paradoks v naravi. Jaz, ki obstajam sam, in ki v naravi ne vidim ničesar, kar bi lahko potrdil z enako gotovostjo kot svoj obstoj, zdaj zagledam svojo podobo, v vsej veličini, raznoterosti in posebnosti ponovljeno v tuji obliki; zato lahko prijatelja upravičeno poimenujem mojstrovina narave.

Danijela Premzl