NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Ljubezen do resnic   
    torek, 6. marec 2018 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Vseprivlačno

    Realno dno je realen položaj človeka in je popolen razlog za zbujanje druge strani. Notranje strani in notranjih stvari, ki jih tako prepogosto enačimo z realnimi stanji (realnim dnom - kar vidimo).

    Pobuda pisanja so boleče stvari, ki jih opazujem okoli sebe vsak dan, pa ne le verskih vojn, katastrof, temveč že navidez nepomembna dogajanja, dogodke. Že ko opazim nestrpnosti, ki je velikokrat zatrto agresivna do človeka, ki se npr. pred nekom pomika počasi, boji za parkirni prostor ali čakanje za kruh v vrsti. Boleče je, če ti je kaj mar do sočloveka ali živali in drugih bitij. V takih trenutkih ljudje večinoma v drugi osebi, ki jih živcira s svojim delovanjem, ne vidi ničesar drugega kot le nekega starčka, ki še samo krade zrak in prostor na pločniku, delavko, ki se znajde po nesvoji krivdi sama za postrežnim pultom, kot največjega uničevalca po napornem dnevu, ki posluša dolgo vrsto nerganja ali nekega nesposobneža za volanom.

    Kot, da v takih primerih, nimamo drugih izbir? Obrniti pete in če ne drugemu, sebi zavrniti slabo razploženje in širjenja tako lahko navezujoče negativne energije, ki očitno zelo vpliva na dogajanje in 'realnost'.

    Najbolj smešno je, da se največkrat ravno tisti, ki toliko stvari oz. dejanj odigra, vpraša zakaj mu gre tako slabo, kaj toliko greši, da se še sam Bog odmika od njega s svojim očesom.
    Ustvarja si mnogo iluzij, s katerimi živi in se tako ovije v zapleteno zgodbo z zapletenimi odnosti, s katerimi 'hrani dušo na silo', ki je po njegovem mnenju nesrečna. Nevedna.

    S takim odnosom, ki nastopa vsak dan, v različnih situacijah. Od tega, ko sam podre omaro polno knjig in jih glasno ošteva, namesto, da bi si priznal, da je kriv, do resnejših zadev - uničevanje sočloveka, žalitve otrok, zlorab. Konec koncev je vsaka zloraba ista. Zloraba je zloraba. Le naš um oceni resnost po svoji perspektivi.

    Take odnose gradi samo nekaj oz. nekdo. Moje mnenje je, da je to Ego. Samo Ego si tako zakomplicira življenje, da je pripravljen, nevede npr. dušo, ki po nekaterih prepričanjih omogoča Egotu življenje, odvrniti od biti same.
    Ego je namreč stvar možganov, stvar možganov je življenje samo.

    Kako dragocena je zatorej duša oz. življenje je številnčno zaslepljena. Da ne bom tako simbolična tej, ki so številčni sploh ne vedo kaj so, kaj niso in kaj se pravzaprav dogaja v resnici. Nočem zveneti, da jaz popolnoma vem ali, da vem bolje kot kdo drug, temveč, da mnogo zamujajo. Preproste reči, ki so tako polne, le če jih vidiš na pol polne.

    Če podariš več objemov, kot si jih vajen, te navadi na objeme in dotike drugega bitja. To bitje začutiš navzven in kar je najlepše navznot.
    Zakaj bi potem to kar je navznot ne obstajalo, če pa je lahko npr. ljubezen, ki jo pogrešate zadovoljena navzven, takrat smo v večini komaj zadovoljeni navznot. Niti ne srečni.
    Spet se mi poraja vprašanje zakaj ne? Zakaj trpimo pod tako navideznimi iluzijami o naši resnici? Zakaj toliko verjamemo v vse to, kar vidimo, ko pa tega ne maramo? Zakaj bi bil nor, če vidiš vse ravno nasprotno.

    Ego je nekaj, kar ne smemo sovražiti ampak ga prepoznati. Kdaj in kje nastopa. Presenečena sem, ko ga srečujem ves čas. Cel film je njegov. On je glavni igralec. Srečam ga pa le, ko se nanj osredotočim, ko mu dam vedeti, da vem da obstaja. Takrat on izgine, se utiša in uboga. Tam se najbrž tudi prične pot prepoznavanja duše.

    Če lahko verjameš še v ta drugi svetli svet notranjosti je film povsem drugačen. Ego nastopa zraven, če mu dovoliš, on je tvoja rezerva in ne ti njegova. Kdor meni, da je Jaz telo Mojce, Aleša, Sare, bo to res težko verjel, kot sem težko verjela sama. Ko sem se postavila kot duša pred Mojco, Aleša, Saro so bile možnosti poiskusa uspešne. Poskusa drugačnega dojemanja. Zakaj je tako? In zakaj bi si tega želeli?

    Za drugačno dojemanje je potrebno biti ponižen, spoštljiv, ljubezniv. Tega je Ego današnje civilizacije še bolj nesposoben oz. težje sposoben. Ego je nesposobnež, ki te oddaljuje od resnic, dokler ga za takega ne spoznaš. Ko ga, ni več tvoj nepoznani sovražnik, ki ne veš kdaj te bo ugonobil. Postane nekaj lepšega. Postane zaveden.
    Komaj takrat je privlačen, če se le najmanj zaveda svojega mojstra, duše - življenja, in mojstrov drugih - življenj.

    Duša, ki je tako lepa, omogoča Egotu vse, saj je za telo življenje. Življenje torej vse omogoča. Lahko razvijamo svoje talente, jih usmerjamo kamor želimo, spoznavamo sposobnosti v nedogled. Ego izkorišča možnost in s svobodno voljo ruši ali nosi v višava nas same (telo in dušo) ter ostale. Vse to mora imeti posledice in jih zagotovo tudi ima. Kar je danes, je posledica včerajšnjega dne, prejšnje minute ali sekunde. Nekatere stvari pa so danes kot posledica nečesa, kar nam morda nikdar ne bo jasno. Nevplivajoče nanje z naše strani in take na katere 100% vplivamo.

    Žalosti me tudi, da je prisotna taka nezaupljivost in zdolgočasenost ob želji po odkrivanju tistega v kar vsi nekako verjamemo. Veliko lažje je živeti v svetu strasti, vseh zadovoljivih aspektih življenja. Še lažje se je s tem sprijazniti. Težko in mojstersko pa je prenašati to breme iluzije ob izgubah bližnjih, ljubezni, denarja, ponosa, dostojanstva, službe, stanovanja.. Takrat z veseljem zaničujemo življenje, ki ga živimo, čeprav smo še pred takih dogodkom, ki nas prizadane, z vso polnostjo verjeli ravno v tak način življenja in od njega nismo odstopali. Tukaj prihajam na začetek tega besedila, ko dosežemo realno dno, ki nas prizadane. Takrat si želim in prosim, da bi ljudje ne mislili na samomore, kako čimbolj uničiti sočloveka, temveč rešili sebe in realno stanje sprejeli ter se spustili na drugačno pot. Na pot kjer ležijo vsi odgovori.

    Na nas je, da si jih resnično želimo. Kar je še bolj pomembno, da verjamemo, da sploh obstajajo. Težko je verjeti v dedka Mraza, ko veš, da ga naj ne bi bilo. To razumem. Težje mi je bilo razumeti, kako si tako želimo odrešenja, videnja resnic, ko pa vanje sploh ne verjamejo.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Vseprivlačno
  • Več s področja * Osebna rast in odnosi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Ljubezen do resnic | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,57 seconds