Ste si v trenutku, ko ste obesili na steno nov koledar, zadali kakšen cilj ali se odločili, da uresničite tistega, ki mu minulo leto ni bilo naklonjeno? Če ste odgovorili pritrdilno, ste v številni druščini. Menda je kar dve tretjini ljudi vstopilo v novo leto z namenom obrniti življenje na bolje. Predstavnice nežnejšega spola si želijo kakšen kilogram manj, kadilci, ki so se naveličali jutranjih kavic na mrazu, so trdno odločeni, da bo letos prelomno leto, ko bodo ugasnili zadnjo cigareto, študentje so si zadali, da se bodo učenja od zdaj naprej lotevali pravočasno, poslovneži pa se vsaj v prvih dneh novega leta upirajo naduram in poskušajo več energije vložiti v skrb za zdravje in dobro počutje.

Kako bomo pri uresničevanju novoletnih načrtov uspešni, je odvisno od cilja. Če je ta dovolj realen, je uspeh tako rekoč zagotovljen, sicer se bomo še pred februarjem vrnili v stare tirnice in se lotili načrtov za leto 2010, ko se bomo stvari čisto zares lotili drugače.

Pomislite na cilje, ki ste si jih zadali lani ob takšnem času. So se uresničili? Zelo pogosto se zgodi, da še tako dober načrt in še tako spodbudni obeti ne zadostujejo za uspeh. Ste se kdaj vprašali, zakaj se z vsakim novim letom po nepotrebnem mučimo z načrti, če se izkaže, da jih nismo sposobni izvesti? Zakaj po nepotrebnem »brcamo« svojo samozavest? In po drugi strani: ali namenov res nismo sposobni izpeljati? Čemu lahko pripišemo krivdo za spodrsljaje? Spoznajte vzroke za neuspeh in strategije, ki zagotavljajo uspeh.

Kaj lahko letos storite drugače?
Že v začetku smo omenili, da je narava zastavljenih ciljev tista, ki odloča o njihovi izvedljivosti. Ključ do uspeha je postavitev realnih ciljev ali obratno – neuspešni smo zato, ker si zadajamo naloge, ki so prevelik zalogaj. Primer: če se odločite, da se boste od zdaj naprej pogosteje ukvarjali s športom, denimo tekli, je realen cilj za vse tiste, ki že leta niso smuknili v športne copate, počasen, zmeren začetek. Če se ne spomnite, kdaj ste nazadnje tekli, je dovolj, da se za začetek vsaj dvakrat na teden prepričate o 30-minutnem sprehodu. Sčasoma sprehod spremenite v lahkoten tek, ko pa vas ta oblika rekreacije »potegne«, se lahko džoginga lotite večkrat na teden, morda celo vsak dan. Poleg teka se vpišite na tečaj aerobike ali plesa. Pomembno je, da si ponudite več različnih možnosti (plan A, B in vsaj še C) in se ne osredotočite le na eno od zamisli.
Načrtujte vsak svoj korak, vodite dnevnik in napredek beležite ob pomoči koledarja. Zelo priporočljivo si je zagotoviti določeno mero pritiska okolice. Naj za vaše namene izvedo domači in prijatelji – ti se lahko reform lotijo skupaj z vami. Timsko delo in/ali podpora okolice vas bo spodbudila, da se boste zadanih načrtov še toliko bolj vneto lotili. Nihče namreč ne želi pred drugimi delovati kot neodločen slabič, ki mu vedno zmanjka volje za odločilni korak. Kljub vsemu pa bodite do sebe prizanesljivi in predvsem ostanite potrpežljivi.

»Od jutri bo vse drugače!«
Drugi zelo pogost krivec za neuresničene namene je neučakanost oziroma nepotrpežljivost. Če si boste pri načrtovanju spremembe načina življenja naložili preveč in želeli doseči opazen premik v najkrajšem možnem času, se lahko zgodi, da boste možnosti za uspeh skrčili na minimum. Potem ko si zadate realen cilj, je namreč treba določiti tudi izvedbo. Zaradi neučakanosti pa marsikdo preskoči izvedbeni načrt in si zabiča: »Od jutri delam vse drugače!« Tako zagotovo ne bo šlo. Pri dobrih namerah gre največkrat za spreminjanje ustaljenih navad in sprejemanje novih, torej za velike korake, ki jih ne moremo opraviti z enkratnim skokom, temveč z drobnimi, otroško majhnimi koraki in z zasledovanjem »mini« vmesnih postojank na poti do cilja.

Neučakanost je še posebno zahrbten protiigralec, ko v svojih prizadevanjih naletite na mrtvo točko. Shujševalne kure so več kot nazoren primer. Če po prvih dneh odrekanja mastni, kalorični hrani nekaj kilogramov s tehtnice izgine, kot da bi izpareli, se v nadaljevanju spodbudni napredek ustavi in čaka, tako rekoč izziva vašo voljo. V telesu potekajo spremembe, kar ne pomeni, da je hujšanje končano in da se izguba kilogramov ne bo nadaljevala, le na rezultat je treba potrpežljivo počakati in vztrajati kljub slabi motivaciji. Marsikatera sprememba načina življenja ubira podobno pot – začetnemu uspehu sledi plato, ko pa prebrodite krizo, ste znova na dobri poti navzgor. V času, ko se na vse pretege trudite in vztrajate, a plačila za trud ni in ni in vse kaže, da ga tudi ne bo, ostanite razumni. Imejte v mislih, da je zasledovanje ciljev zelo podobno učenju. Tudi pri učenju uspešnemu začetku vedno sledi faza, ko se možgani ustavijo, da procesirajo prejete informacije. Navidez brezupen, statičen položaj je v resnici osnova za napredek, kajti fazi napredka in stagnacije se bosta izmenjevali tako dolgo, dokler cilj ne bo dosežen.

»Rad bi, a najbrž mi ne bo uspelo...«
Tretji vzrok, ovira na poti do uresničevanja dobrih namer, je pomanjkanje samozavesti. Če razmišljamo, da bi začeli redno teči, a idejo dopolnimo z negativno mislijo »pa saj mi ne bo uspelo«, »nisem dovolj vztrajna« in začnemo iskati vzroke, ki bi nam lahko načrte prekrižali (zunaj je mrzlo, veliko dela imam, sredi mesta nimam kje teči...), je dober namen že v trenutku odločitve padel v vodo. Za uspeh je potrebna samozavest. Zato se načrta pogumno lotite in bodite prepričani o tem, da boste dosegli svoje, če boste motivirani, potrpežljivi in vztrajni. Ko kaj od naštetega usahne, prikličite v spomin svoj zadnji zmagoslavni uspeh in ga vzemite kot zgled. Če ste nekoč že pokazali dovolj odločnosti, jo lahko tudi zdaj, pa naj gre za enak, podoben ali popolnoma drugačen cilj. In še nekaj. Ne trudite se potlačiti negativnih misli. Nasprotno. Bodite pozorni nanje in si jih, če utegnete, zapisujte. Zabeležite tudi razloge, zakaj (naj) vam nekaj ne bi uspelo, in na drugo stran, kot protiutež, dodajte še pozitivno misel, zakaj bi ta isti cilj lahko dosegli. Sčasoma se boste navadili, da lahko vsako pozitivno misel izrine negativna. In samozavest bo počasi rasla.

Zadovoljstvo in nagrade za trud
Poleg samozavesti, ki se je da priučiti, pri zasledovanju ciljev pomaga tudi »delo na sebi«, kajti samo od notranje moči je odvisno, ali boste svoje namene lahko uresničili ali ne. Za miselni trening, ki vas ohranja usmerjene in motivirane, potrebujete le 15 minut in miren prostor, kjer se lahko sprostite in posvetite sami sebi. Predstavljajte si – kar se da nazorno in podrobno – kako boste svoj namen uresničili. Kje tičijo morebitne težave/prepreke? Kako se boste z njimi spopadli? Kaj vse lahko dosežete in s kakšnimi občutki vas navdaja misel na uspeh? Takšna razmišljanja bodo izostrila vizijo in cilj. Še nekaj se je izkazalo kot koristen motivator: nagrajevanje. Ob vsakem, tudi najmanjšem dosežku se nagradite za trud in proslavite svoj uspeh na vam ljub način. Drobne zmage vam bodo dale zalet, da bo prehojena pot lažja in hitrejša. A saj veste, kaj pravijo, pot je pravzaprav cilj. Zato naj bo vaša pot čim lepša in čim bolj uspešna!

Zdenka Đokić - revija Nika
www.dnevnik.si