Dysan, spletni polstranski prispevek »Sklepne operacije za osvoboditev« ne ustreza popolnoma resnici. 4. armada je osvobajala hrvaške otoke in nato prodirala proti hrvaški Istri in Primorski. Nobena armada ne bi mogla nič narediti, če ne bi bilo močno koncentrirane slovenskega vojske IX. Korpusa, ki že prej delovala tudi z italijansko brigado Garibaldi Atisone, ta je bila vključena v IX. Korpus.

Korpus je konspirativno organiziral vse sile odpora na terenu in brez tega, ne bi bilo moč kaj narediti. Pripadniki navedene jugo armade, sestavljene iz Srbov, Bošnjakov, Hrvatov in tudi pripadnikov tujih narodov in seveda tudi Slovencev, niso poznali jezika in teritorija. Z zavezniki sta se pogajala Aleš Bebler in Martin Greif Rudi. Zgodovinarka Milica Kacin Wohinz ima prav, ko trdi, da bi se hrvaško prebivalstvo Istre zoperstavljalo fašističnemu raznarodovalnemu pritisku na manj učinkovit način, če ne bi bilo tržaške Edinosti, pozneje pa Tigrovskega gibanja, v katerem so glavno vlogo odigrali Slovenci. Navaja, da o Zboru svečenikov sv. Pavla in njegovem podtalnem delovanju niti ne govorimo. Prav te dni sem brala Dossier v italijanskem jeziku o delovanju IX. Korpusa v Trstu in okolici. Prav zanimivo so opisani dogodki in spomini.

Svetovala bi vam, da poslušate magnetogram Janeza Stanovnika , ki je ob obletnici priključitve Primorske matični domovini v Novi Gorici leta 2007 spomnil na neka druga zgodovinska dejstva pri osvobajanju Primorske in Istre ter pri tem Hrvate spomnil na načelo pravičnosti, saj brez osvoboditve Trsta s strani IX. Korpusa tudi hrvaške Istre ne bi bilo!

Marko, sem zadovoljna, da se strinjaš.

Sama sem razmere spremljala v živo. Bila sem prisotna tudi pri ustanavljanju prve slovenske vlade v Ajdovščini 5. maja 1945. Še danes se spominjam, da sem stala pred oknom Repičeve trgovine na trgu v Ajdovščini, spominjam se lesenega odra pod drevesi, govorcev in kako sem spremljala vse dogajanje. Ko je IX. Korpus osvobodil Gorico sem kot otrok s majhno slovensko zastavo v roki, ki mi jo je sešila mati, bila na manifestacijah. Na svoje oči sem videla horde ljudi, ki so bežale pred vojsko in tudi vojsko in tanke, ki so prodirali proti Gorici. V hiši pri železniški postaji pri predsedniku KLO Viktorju Vrčon, v kateri sem z družino stanovala po nacističnem požigu rojstne hiše moje matere v Dobravljah, 23.9.1943, sem vsaki večer poslušala v dvorani pevske vaje partizanov, ki so vadili pesmi, ki jih še danes vse znam na pamet. Komandanta IX. Korpusa sem osebno poznala (njegova žena je Ajdovka) in veliko zgodb o osvobajanju Trsta sem slišala neposredno iz njegovih ust, prav tako sem osebno poznala Tigrovca Cirila Pelicona, saj sva bila oba člana Izvršnega odbora Obalne samoupravne stanovanjske skupnosti Izola in sva se skupaj vozila iz Kopra v Izolo. Skratka hočem povedati, da sem živela tisti čas, zato ga lahko boljše razumem od tistih, ki so se rodili pozneje. Tedaj nismo mladi imeli otroštva, temveč smo živeli življenje odraslih. Vsi dogodki, ki so jih spremljali starejši, so nam ostali v zavesti in živem spominu. Poznam tudi Cirila Kobala, edinega še živečega prekomorca. Nešteto zgodb sem slišala neposredno od borcev na svoja ušesa in vse so mi ostale v spominu. Veliko stvari imam zapisanih, vendar bi bil čas, da bi morda napisala spomine. Škoda bi bilo, da bi šle stvari v pozabo.

Včeraj se je nek komentator na zgornji moj prispevek na RTV MMC jezil in pritoževal nad komunizmom, itd.. kot sem se tudi sama že neštetokrat. Po vsebini njegovega komentarja sem sklepala, da je mlajša oseba, ki ni doživela vojnih grozot, ki sta jih povzročila fašizem in nacizem na naših tleh. Evropo so okupirale tuje vojaške sile, izvajalo se je fašistično in nacistično nasilje nad narodom in to je pri ljudeh rodilo odpor in posledica tega je bila, da se je povsod po vsej Evropi rodilo odporniško gibanje, kar pomeni, da so se ljudje masovno uprli fašizmu in nacizmu in vsem grozotam, ki sta jih povzročala.

Ljudje so šli v partizane iz domoljubnih nagibov, da se uprejo nasilni zasedbi svojega ozemlja, na katerem so kot narod živeli in seveda tudi strahotnemu nasilju nad prebivalstvom, nad svojimi družinami, ki so jih masovno deportirali v koncentracijska taborišča, saj je nacizem slovenski narod obsodil na izginotje kot manjvredno raso. Gre za popolnoma dve različni stvari, eno je odpor naroda in epopeja partizanstva, v odporu in v bojih z okupatorjem je padlo veliko borcev in bork, ljudje so umirali po zaporih in taboriščih lačni, prezebli, pretepani in mučeni. Boljševizem, stalinizem in totalitarizem ter komunistični prevzem oblasti so povsem nekaj drugega, nekaj izrojenega.

Partizani niso šli v hosto in se borili zaradi vzpostavitve komunističnega režima, temveč kot domoljubi in narodno zavedni ljudje, da se osvobodijo tujca. Nepravično je iz partizanstva in odporniškega gibanja delati politiko in preko borcev, ki si niso umazali rok z bratomorno vojno svojega naroda in delati današnjo politiko. Tudi sama s svojo družino sem veliko potrpela zaradi fašizma, nacizma in komunističnega totalitarizma, ki ni bil po meri demokracije in svobode človekovega duha. Veliko sem o tem že povedala na svojem spletu, zapisala komentarje tudi na politkomisarjevem blogu, kjer je propagiral ideologijo, ki se je v preteklostisprevrgla v svoje nasprotje. Na tem mestu ne bom o tem razpravljala, ker sem o tem že veliko povedala iz svoje lastne izkušnje.

Trst je leta 1945 ob koncu vojne zasedala nemška vojska in fašistoidni pomagači, ki so uničevali vse kar je bilo slovenskega, v Rižarni so umirali ljudje, v njej je bil krematorij, kjer so sežigali trupla, godile so se strahotne stvari, mučenja, ki si jih dandanašnji človek niti ne more zamišljati in doumeti. Slovenski domoljubi so bili polni optimizma in želje, da pridobijo nazaj ped slovenske zemlje, tvegali so lastna življenja, mnogo jih tudi padlo tik ob koncu vojne. V prvi bojni liniji se je boril mali človek, človek, ki se je čutil tlačenega pod tujčevim škornjem, ki ni smel govoriti svojega maternega jezika, človek, ki so mu požgali dom, mu odgnali družino v internacijo, postrelili so mu družinske člane itd. NOB ni bil samo komunizem, kot mnogi danes krivično govorijo in delajo krivico borcem, ki so bili ranjeni in tudi tistim, ki so padli za narod. Odporniško gibanje slovenskega naroda je bilo velika epopeja, ki bi morala ostali v zavesti vsakega Slovenca, ki ljubi svoj narod. Če te zavesti ne bi bilo, danes tudi ne bi živeli v svoji državi, temveč bi bili aneksirani kamor koli. Slovenec je klen in kremenit in prav te lastnosti, so nas ohranile, da smo kot narod preživeli.

V Trstu so ljudje tako Slovenci kot Italijani bili organizirani v odporniško gibanje in vsem je bil samo en cilj – osvoboditev. Tako kot vsako vojno je spremljalo moč preživetja veliko grozot, prišli so na površje slabi značaji in veliko nečloveškosti se je dogajalo.

Zgornji prispevek sem zapisala prav zato, ker nas tujci kot majhen narod radi ponižujejo in če le morejo razvrednotijo in naša narodova dejanja in čustva stavijo v nič. To je naredil tudi hrvaški predsednik Mesič in kot Slovenka se počutim prizadeta in ponižana. Nihče se ni oglasil, da bi izpostavil vlogo IX. Korpusa in slovenskih partizanov pri osvobajanju Primorske in Trsta izpod tujega jarma in nasilja. Tudi zgodovinar Božo Repe je s svojo izjavo dal priznanje jugoslovanski armiji, o zaslugah IX. Korpusa, ki so ga sestavljali v glavnem Slovenci pod vodstvom slovenskega komandanta, pa je molčal. Če slovenskih borcev ne bi bilo, nas tudi Tito ne bi osvobodil. Žal pa tuji miti dajejo nekaterim večjo samozavest, kot lastni junaki naroda.

Prišel je že skrajni čas, da bi slovenski narod moral dobiti objektivno napisano zgodovino od svojih neidoloških zgodovinarjev in da zgodovine ne bi prikrojevali politiki po svojih potrebah ter manipulirani in delili narod. Stereotipni miseli vzorci pa izkrivljajo realno podobo naše preteklosti.


LP Tatjana

[ Odgovori na to | # ]