| Piše: Bern Jurečič v novi številki Karme plus
 Oni dan je naš znani satirik govoril o pisanju pesmi, ki da ob dobrem razpoloženju in sreči pesniku ne gredo dobro od peresa. In res najdemo med pesmimi in popevkami veliko več solzavosti kot pa vzhičenja ob rojstvu otroka, novem avtomobilu ali zadetku na lotu, kar vse so dogodki, ki nam navadno prinesejo precej veselja in vznesenosti.
Z one druge strani nabora pa je žalopojk o tem, da "me ne mara več, da je šla z drugim in da nikoli več ne bom našel takšne" (ali pač "takšnega"), brez števila. Pri tem seveda ni vse samo črno, saj se na primer med narodnimi pesmimi najde tudi veliko veselih viž kot na primer Na planincah ali pa Moj očka 'ma konjička dva, medtem ko se v pesništvu tehtnica že precej bolj nagiba na žalostno.
Pa tudi tu ni vsepovsod enako, če vemo, da so orientalski pesniki slavili "vino, ženske in pesem". A to je bilo nekdaj, danes se žalost prodaja veliko bolje. In prav ima satirik, ko pravi nekako v stilu Kdo pa bo kupil pesem, ki poje o tem, da sem dobil petkilskega zdravega dečka …
PESIMISTI V RAZMIŠLJANJU
Tudi sicer velja, da smo ljudje prej pesimistični kot pa optimistični, da precej raje vidimo slabo kot dobro, kar seveda ne velja čisto na splošno. Ni namreč malo tistih večnih optimistov, čeprav bi kak namrgodeni cinik rekel, da so "taki med nami samo za to, da nismo čisto vsi enaki". Vsako trditev je torej mogoče obrniti, če le hočemo. Da pa bi bilo ljudski rek Dober glas seže v deveto vas potrebno čisto uradno dopolniti v Dober glas seže v deveto vas, slab pa še veliko dlje, o tem pa ni nobenega dvoma.
Kar preradi namreč slišimo kaj slabega, prav tako radi pomislimo, da se bo prav gotovo končalo slabo, in namesto da bi bili veseli, da je sosed zadel na lotu, si že kar slikamo vse možnosti, zaradi katerih bo to bogastvo tudi izgubil, in podobno. Ob prešernem trobljenju poročne povorke smo pripravljeni zelo hitro pocediti med zobmi "Oh, kako se boste še ločevali …" in če se peljemo mimo otroškega igrišča, zelo pazimo, da kakšen od frocov ne prileti pod naša kolesa, ne bomo pa se ustavili, da bi jih občudovali, po drugi strani pa bomo mimo sveže razbitega avtomobila na cesti lezli tako počasi, kot da je naš avtomobil hudo pokvarjen, da bi le dobro videli, "ali je komu kaj". (Da bi se ustavili in preverili, ali je komu potrebna pomoč, no, toliko zavzeti pa le nismo …)
Ali je potemtakem – ko si lahko nekoliko kislo priznamo, da smo načelno ali pa nezavedno v svojem razmišljanju večinoma negativci– smiselno začudenje, da nam včasih ne gre, da se nimamo dobro, da nismo srečni, da se tudi v našem življenju potem dogaja marsikaj narobe? Da nas ogoljufajo, da nas tepejo, da se nam ne izteče dobro? Verjetno ne. Vprašanje pa seveda obstaja, kaj storiti, da bi bilo drugače.
VSAKDO JE SVOJE SREČE KOVAČ
Delavnic osebnostne in duhovne rasti, takih zelo resnih in konstruktivnih, tudi prepričljivih ter ne nujno dragih, po deželi ne manjka. Le malo je treba iskati, pa nam razmeroma blizu nekdo razlaga, kaj storiti, "da bo bolje, da bomo močni in podjetni ter da se bomo izgradili v sposobne, trdne in nasploh odlične osebnosti". Pustimo vnemar dejstvo, da je poleg takšnih delavnic na sceni organiziranih tudi nemalo tistih, ki dobrobit poslušalcev v resnici ne zanima toliko kot dobrobit bančnega računa izvajalca samega, kajti če teh slednjih delavnic tudi ne bi bilo, slika ne bi bila bistveno drugačna. Udeležence take delavnice namreč kaj kmalu lahko spet najdemo na drugi, sorodni delavnici, in ko jih tako opazimo večkrat, bi seveda pričakovali, da so se ti ljudje po lestvici osebnostne rasti pomaknili že zelo visoko, na primer toliko, da svoje nakopičeno znanje celo lahko že podajajo naprej, toda presenečeni ugotovimo, da - iščejo naprej! Na koncu spoznamo, da ne gre za tiste, ki iščejo, da bi našli, ampak za tiste, ki iščejo, da bi iskali!
Podobno opažamo astrologi, vedeževalci in vseh drugih vrst svetovalci, ki k nam hodijo ljudje po nasvet, napoved, tolažbo in podobno. V prenekaterem primeru je iz denimo astroloških kart precej jasno razvidno, da dotična oseba iz sebe ne bo naredila veliko, ampak da bo raje počakala, da najhujše mine, in upala, da bo udarilo mimo nje. Prav tako ne manjka tistih, ki jih – za razliko od premalo znanega, pa vendar absolutno veljavnega astrološkega načela, da rojstna karta govori zgolj o naših potencialih, ki pa jih lahko nadgradimo in na koncu prerastemo, če se za to le dovolj potrudimo – ne zanima, kaj lahko storijo za boljši jaz jutrišnjega dne, ampak njihova vedoželjnost praviloma ne sega čez informacijo "kdaj ali kaj se bo zgodilo". Kot da ne bi veljalo prastaro pravilo Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal! Ta modrost nas namreč prepričuje (in se ob tem popolnoma sklada z drugim znanim slovenskim pregovorom Vsakdo je svoje sreče kovač), da se izplača potruditi in v svojo pot vložiti čimveč truda, kajti tedaj se bodo v naš prid in ob bok našim prizadevanjim postavile še razne okoliščine, drugi ljudje s svojo podporo in še kdo ali pač kaj. Ali temu vsemu potem rečemo "bog" ali ne, niti ni toliko pomembno.
Ker pa se ljudje prepogosto zadovoljujemo s tem, da bo taisti "bog" poskrbel za vse, mi pa bomo njegove milosti verjetno deležni že kar zato, ker pač smo, se zgodi, da ostanemo praznih rok, prizadeti, osamljeni, nemočni.
NARAVA JE VSELEJ PRAVIČNA
Seveda je za reševanja problemov in zagat potrebno veliko truda in moči, predvsem pa poguma. Vsega tega vsakdo nima na pretek. Če bi se to namreč zgodilo, bi se spremenilo praktično vse, saj bi bila stopnja medsebojnega razumevanja vedno večja, dokler ne bi bili rešeni vsi konflikti, vojne in napetosti, vsi bi postali enako dobri, močni in popolni in vse bi bilo kar prelepo. Edino neravnovesje bi torej ostalo materi Naravi, pa še s tistim bi se človek vedno bolj uspešno spopadel in z družnimi močmi dosegel, da se tudi narava ne bi več toliko usajala. A ker tako idilično na Zemlji pač ni, so med nami, ljudmi, zelo velike razlike in nekdo zmore, drugi pa pač ne.
Nikjer pa ni rečeno, da mora tako biti oziroma tako tudi ostati! Že narava sama je tipični primer, kako reševati stvari, in če ne bi sodobni človek v veliki meri trpel zaradi domišljavosti, da je močnejši in pomembnejši od nje, bi se še vedno lahko marsičesa naučil. Narava namreč praviloma kompenzira, nadomesti izgubo ali odvzem kake sposobnosti, bodisi z boljšim sluhom v primeru oslepitve bodisi z vzpostavljanjem novih ravnotežij v primeru poseganja v naravo in podobno. Kar pomeni, da je povsem naravno, da človek, ki nima ene določene sposobnosti za preživetje, preboj ali rast, lahko razvije (torej dano mu je, da to lahko napravi) neko drugo sposobnost, ki mu bo pomagala postaviti se na noge ali pa napredovati. Če le se ne zgodi nekaj drugega – če ne postane prepričan, da ne more in da ne bo zmogel. Tu so živali v veliki prednosti: ne razmišljajo preveč in ne smilijo se sami sebi. Ko gre zares, zmorejo.
V tej točki mi spomnimo zapisa premalo poznanega in cenjenega slovenskega pisca ter kronista Friderika Barage. Le-ta je v svoji knjigi Mejaši, ki opisuje življenje v severni Ameriki pred dvema stoletjema in več, navedel kar nekaj primerov, ko so ljudje, bežeč pred tropom nič kaj prijazno tulečih Indijancev, preskočili zelo širok prepad ali visoko oviro ali kaj podobnega, česar tudi njihovi zasledovalci niso imeli za izvedljivo, ter si na ta način ne le rešili skalp na glavi, ampak dosegli dosmrtno spoštovanje. Takšno dejanje je čisto mogoče ponazoriti tudi z naslednjo primero: človek, ki ga življenje udari po glavi, je v skladu s staro ljudsko Hudič v sili muhe žre sposoben narediti vraga in pol. A če je že tako, si ne moremo kaj, da se ne bi logično vprašali: če smo v resnici sposobni "narediti vraga in pol", zakaj nas mora torej življenje udariti po glavi, da bi to naredili?! Zakaj torej ne napravimo tega?
ŽIVLJENJSKE IZZIVE JE POTREBNO SPREJETI IN PREMAGATI
Marsikoga muči močan občutek, da ne zmore, da ne sme ali pa da se je vse zarotilo proti njemu. Kolikor močnejši je ta občutek, toliko teže je tudi premakniti se. Najdemo lahko tudi primere, ko človek zavestno tava po svoji poti, zavedajoč se dobro, da ne dela prav in da ni uspešen, pa tudi tega, da ne bo napravil nič, da bi bilo drugače. Na koncu pristane v samosmiljenju ali pa v kateri od vabljivih odvisnosti, kjer se dotakne dna in se – marsikateri na žalost tudi ne – zdrzne ter prične boriti s povsem drugačnimi sovražniki kot prej. Toda če mu uspe, mu ta bojna sposobnost lahko pomaga tudi vnaprej, torej na poti osebnostne rasti. Kajti že da se je postavil na noge in dosegel svoj nekdanji nivo, je uspeh, ki je zahteval veliko truda in časa, vsekakor dovolj, da se je naučil boriti in prizadevati. To pa vedno prav pride.
Pri tem se logično vprašamo, ali je tak dotik dna sploh potreben. Če gledamo na stvar iz zgolj materialističnega stališča, vsekakor ni in zato takšno (vsekakor zelo težavno) pot celo lahko imenujemo "izguba časa, energije in denarja". Če pa zavzamemo drugačen zorni kot in v svoje razmišljanje vpletemo zgolj osnovno poznavanja principov karme, nam marsikaj postane jasno.
Ker na svet nismo prišli zgolj zaradi igre narave ali recimo ljubezenskih igric naših staršev, pač pa je ravno nasprotno ta igra namenjena prav temu, da se na Zemljo utelesimo v čisto določenem trenutku, nam naša karma prinaša različne naloge, ki jih moramo opraviti. V vsaki od inkarnacij je več takih nalog, lekcij. Včasih gre za nalogo naučiti se ceniti vrednote, sebe, druge, denar ali karkoli že, včasih moramo doživeti uničenje in spet drugič doživimo skušnjavo, da bi sami uničili koga drugega. Enkrat moramo doseči veliko slavo in se naučiti živeti z njo, drugič pa doživeti bedo in se naučiti dvigniti iz nje. Podobno kot za slavo seveda velja tudi za bogastvo – ni nujno, da je življenje tistega, ki se je rodil v vati in so mu odpirali vsa vrata, lahko. Lagodno je res, toda taka inkarnacija je le redko lahka. Koliko je tistih, ki so ob "polnem koritu" propadli, bodisi finančno bodisi telesno bodisi moralno?
Če naj bi te svoje naloge opravili, seveda predvsem zato, da v naboru vsega tistega, zaradi česar smo sploh stopili v ta karmični ciklus številnih življenj, odkljukamo čim več naloženega, moramo izzive sprejeti in biti dovolj močni, da jih premagamo. Prepogosto pa se zgodi, da se ustrašimo, da nismo dovolj prepričani vase in v svoje sposobnosti, da pokleknemo ali pa odnehamo na pol poti. Marsikateri duši se tudi zgodi, da je breme, pred katerim se je znašla, vsaj navidezno pretežko in se zato odloči svojo pot končati z umikom, samomorom. Naloga se na ta način prenese na nekoč drugič, toda to je čisto druga zgodba.
Za spopadanje s težavami moramo torej biti dovolj močni, za kaj takega pa je dobro, če vsaj vemo, kaj zmoremo in česa ne.
KARMIČNE NALOGE NA KOLEKTIVNI RAVNI
Karmična naloge pri tem niso samo značilnost posameznikov. Tudi narodi jo imajo, človek na kolektivnem nivoju torej. Za nekatere narode, kot na primer za Palestince, Kurde, Armence in še kar nekaj drugih je čisto očitno, da je njihova karma nekaj posebnega, saj se kot narod nikakor ne uspejo izviti iz primeža usode. Tudi naši nekdanji bratje Makedonci niso na dosti boljšem - čeprav resda niso v stalni vojni in deležni neposrednega zatiranja, pa jih ogrožajo vsi štirje njihovi sosedje, jim ne priznavajo in dovolijo identitete (na primer imena, zastave), celo z jezikom imajo težave, kajti poslovanjeni Tatari z današnjim imenom Bolgari so privzeli govorico, ki je z makedonsko bolj slična kot naši gorenjščina in štajerščina. Precej nerodna reč in težka karma istočasno.
Slovenci smo tudi zanimiv primer. Tisočletje (po tistem, ko naj bi se priselili nekje z ukrajinskih step, čeprav vse bolj kaže, da ni bilo ravno tako, kar postavlja novo identitetno zagato – "kdo sploh smo?") smo bili pridni in mirni podložniki, ki se niso z nikomer natezali za svojo državo. A karma je prinesla redko možnost, da so nam državo skorajda porinili v roke, za razliko od stotin narodov, ki so zanjo borili dolgotrajne bitke ali pa jih borijo že danes. Kakor bogataški sinovi ne znajo ceniti na lahek način pridobljenega bogastva, tudi Slovenci ne znamo ceniti svoje samostojnosti in je vidno, da z državo ne znamo ravnati. Je torej naša karma prav to, da se torej naučimo biti svoj gospodar? Se je moralo zgoditi, da bodo končno šele naši lastni vodje tisti, ki nas bodo pripravili do tega, da bomo znali oceniti in izraziti, kaj hočemo in česa nočemo, da bomo zahtevali in da bomo ukrepali?
A kakorkoli že, za dosego takega cilja in izvršitev naloge imamo vsaj možnost, saj nam nihče ne streže po življenju. Precej drugače je s tistimi, ki trumoma izginjajo z obličja Zemlje samo zato, ker jih je karma postavila na področja, bogata z nafto ali rudami, na primer Nubi ali prebivalci Konga, Čada in podobno. Oni možnosti nimajo veliko. Za izničenje cele vasi je dovolj nekaj poblaznelih mladostnikov, oboroženih z mačetami in brzostrelkami ter dovolj dolgo gorečo baklo. Slovenci takšne karmične poti nimamo, a moramo osebnostno zrasti tako kot posamezniki (iz zapečkarskega tipa v odločno in samozavestno osebnost, ki je ne bo sram pred sosedi in avtoritetami) kot tudi širše, kot narod (iz nekdanjih hlapcev v dostojno in ponosno nacijo, ki ima kaj pokazati in se tega tudi zaveda).
|
NE ZAMUDITE
Za spremembe je potreben pogum
Prispeval/a: titanic dne sreda, 19. marec 2008 @ 09:16 CET
Lahko smo pametni za druge, za sebe je vedno najtežje. Mnogokrat vemo, pa kljub temu se stvari ne znamo lotiti na pravem mestu, tako da ne vemo kako si naj sami pomagamo. Pa spet lahko rečemo: »ja, misli drugače, bodi pozitiven, pričakuj dobro,.. pa bo dobro.« Vse to je res, pa kljub temu, je še nekaj manjših »hakeljcev«, ki jih je potrebno najti in predelati.
Ko se je posameznik odločil, da svoje življenje resnično želi obvladati in biti kovač svoje sreče, išče in išče zunaj, kasneje pa tudi znotraj sebe. Seveda potrebuje nekaj časa, nekaj ponovitev, da se izkušnja, ki jo spregleda tudi nekajkrat ponovi, da človek spozna delovanje in dobi prepričanje. To pa je spet odvisno od učljivosti, odprtosti in močne volje vsakega posameznika.
Hočem reči, da potrebuje človek čas, da se nič ne zgodi čez noč in vse kar dojame in začuti v sebi kot resnica zanj, potrebuje ponovitve. Tudi trud prispeva k hitrejšemu učenju, vendar je odprtost za spremembe, za drugačno dojemanje realnosti pomembnejše. Slediti svojemu idealu, da duhovno dosežemo »tisto pravo« ali drugače rečeno smisel življenja oziroma svoje poslanstvo, pa je težje, saj za to potrebujemo moč in disciplino. Ko smo utrujeni in ne vemo, če smo sploh na pravi poti, je velikokrat težko sprejeti dejstvo, da je vsak svoje sreče kovač. Zato imam notranji glas, ki nas spodbuja, da je edina prava pot, pot ljubezni, skozi katero prepoznamo namen vsega kar se nam dogaja, to je tisto kar je dobro in nas osrečuje, kakor tisto zaradi česar smo nesrečni, obupani, žalostni in nemočni. Vsekakor smo in ostajamo nevedni.
Ko spoznamo svoje delovanje in njihove posledice, lahko vplivamo tudi na druge, na ves narod. Vendar?
Toliko o mojem razmišljanju, pa me zanima še vaše.
Lp Melita
Za spremembe je potreben pogum
Prispeval/a: ljudmil dne torek, 25. marec 2008 @ 08:01 CET
Moja sestra umrla je od raka grlića maternice.Umrla je pod velikom dozom sedativa. Patnju je smatrala svojom dužnošću da bi spasila sebe i druge. Ne želim da i ijedna žena pati, a i jedno živo boće pati zbog bilo čega.
Draga Melita, od najranije dobi nas uče bezrazložnom strahu i patnji. Uče nas paranoji. Nije ni čudo što je jedna psihijatrica došla do saznanja da 60% stanovništa jednog grada pati od nekog psihičkog poremećaja. Počev od najranijeg doba plaše nas izmišljenim čudovištima.
Naša umetnost, bilo da se radi o poeziji, ili romanu, bilo o sliki ili kipu, bilo o muzičkoj umetnosti, svud se sugeriraju strah i patnja kao model ponašanja.
Gada je Gothe napisao Jadi mladog vertera , mladi Nemci počeli su sa samoubistvima.Gothe ih je morao moliti da to ne čine.
Ali pogledajmo malo fotografju ovog članka. Skakati sa visoke stene bez preke potrebe je čista ludost. A ako je cilj spašavanje vlastitog života, onda je to plemeniti podhvat.
Nema potrebe za patnjom i za strahom ako je namera plemenita, a cilj razuman.
Ono čega se bojimo je BOL koji može nastati na putu do cilja.
Pera aspera da astra. Ova izreka je proizvod bolesnog uma. Znamo da trnje bode, a to izaziva bol. I mi vec prije nego krenemo u ostvarenje cilja stvaramo u vlastitom umu sliku bola. To nas sprečava da idemo u ostvarenje cilja, čija put može biti i veoma lagana, ali stvoreni obrazac u umu nas jednostavno sprečava u tome. To je naša tragedija.
KROZ CVEĆE DO SREĆE je božansko.
Ako je naša namera plemenita, a cilj razuman i ako u svom umu stvorimo obrazac da ce možda i biti teškoča, ali da su one male u odnosu na postavljeni cilj, nečemo ni osjetiti probleme i sve će ići gladko.
U Knjigi o Jobu, na kraju Job priznaje „ Čega sam se bojao, to mi se dogodilo“.
Savak je kovač svoje sreče, ako je namera plemenita a cilj razuman.
Redko ćemo naći uspešn tv seriju, ili književno delo bez nasilja,seksualnog, fizičkog, emocionalnog,..
Svi nam sugeriraju da moramo u ostvarenje bilo kojeg cilja uložiti ogroman napor, da je taj put pun uspona i padova. Kratko rečeno da je bolan. DA LI ?
NE ! I NE!
Zbog takvog mentalnog sklopa, našpa civilizacija je sagradjena na krvi, boli i suzama. UŽAS!
Sjećam se moje prijareljice iz studentskih dana Marijane. Študirala je tehnologijo živil na Biotehniški fakulteti. Jednoga dana stajali smo ispred jedilnice u Študentskom naselju pod Rožnikom. Pogledala me je svojim toplim očima i upitala“ Ljudmil kaj misliš naj naredim, starši mi ne dovolje da bi študirala medicino, jaz pa v srcu čutim da bi morala“? Odgovorio sam „Marijana moraš spoštovati starše, srce pa poslušati“. Njeno lepo mlado lice zažarelo je poput Sunca.Naprosto je odtrča sva srečna. Oba fakulteta završila je sa lakočom. Imala je vremena za sve, za prijatelje, za hribe,...Marijana je lep primer Kroz cveče do sreče, i zato če ostati najlepša uspomena iz mojih študentskih dana.
Moj slučaj je drugačiji.
Nakon zavrsetka fakulteta zaposlio sam se u Pomurki. Jednoga dana mlada žena Jozica utčala je u WC. Izasla je sva uplakana. Jedine reci koje je progovorila bile su „povrgla sam“. Blovala je od toksoplazmoze. To lice i patnja mlade žene toliko su se utisnulu u moju dusu, da sam nakon desetak godina magistrirao na toksoplazmozi.
Moj radni dan tekao je ovako. Posao u frmi sam zavrsavao u 15h, odlazi bih po sina i obdaniste ( vrtec) i vec bih bio prije 16h doma.Bolesnoj suprugi pomagao bih sve sto sam mogao do 18 ili 19h.zatim sam išao spavati. Spavao bih do 00h. Do5h i 30min bih učio ili radio na magistarskoj tezi.Zatim sam spremao sina za obdani šte i vec u 7h bih bio na radnom mestu. U pauzama izmedju ucenja vežbao sam jogu.To je trajalo dve godine. Za to vreme nisam osecao niti najmanji umor. Sto je rad više odmicao ja sam osjećao veće zadovoljstvo i ako sam ponekad bio u dilemama da li preporučiti osposobljavanje zaraženog mesa iradijacijom. Uvjek sam bio nasmijan, iako je ponekad bilo jako teško sa suprugom zbog njene bolesti.
Jedne Subote u 00h ( bio sam pri kraju pisanja magistarskog rada ), nisam znao da će se pretvoriti u najlepši dogodjaj u mom zivotu. Radio sam 24h neprekidno. Pauze sam samo koristio za meditaciju , jogu i čitanje Nove zaveze, ali bez razmisljanja sta čitam. U Nedjelju ujutro oko 4h kada sam završio pisanje magistarskog rada iznenada se u meni probudila svetlost. Bila je jača nego milioni žarulja, ali nekako blaga i njezna poput mleka. Nestalo je i dana i noći, nestalo je ljubavi i mržnje , nestalo je bilo kakvih suprotnosti. Nista nisam osećao, nista vidio, nisam znao ni ko sam niti odkuda sam. Bili su to trenutci apsolutnog mira, blazenstva i sreće koje je tesko opisati. Bila je to spoznaja biti zivota .
Najteže je vladati emocijama. Ko ne vlada emocijama gubi moć rasudjivanja.
Sve što radimo, mislimo i govorimo mora izražavati rast, krepost i sreću.
Melita, verujem da ćeš me razumeti, jer i ti slobodno pišeš bez predrasuda, a to je sloboda koja ne ugrožava nikoga, sloboda koju sami sebi dajemo, i niko nam je nemože oduzeti osim nas samih.
Sa najlepšim pozdravima.
Ljudmil
Za spremembe je potreben pogum
Prispeval/a: titanic dne torek, 25. marec 2008 @ 09:10 CET
Žal mi je za tvojo sestro, kot za marsikoga, ki ga poznam, ko zaradi napačnega odnosa do sebe in drugih živi v zmoti. Seveda so taki časi, da so nas od otroštva marsikoga učili in privzgajali strah, ki je v veliki večini nepotreben. Ne mislim o primarnem strahu za samoohranitev.
Poznam tudi ljudi, ki so stari 50, 60 in več let, pa se še vedno izgovarjajo, da so pač starši krivi, ker so jih v otroštvu tako vzgajali. Menim, da otrok, ko se postavi na svoje noge, pa naj bo to polnoletnost, če ne pa tja do 30. leta sigurno, mora prevzeti odgovornost za svoje življenje in zdravje, v svoje roke. Kar je bilo je bilo, starši so ga vzgajali kakor so najbolje vedeli in znali, sedaj pa je čas, da se preoblikuje v zrelo in odgovorno osebo in živi zdravo.
Tudi če pogledamo, ne samo pesnike, ki objokujejo nesrečne ljubezni, tudi dnevno časopisje: najbolje se prodaja in najraje gledamo nesreče, nezgode in se pogovarjamo o grozotah, vojnah, o vsem kar je bolno, negativno in uničujoče. Zakaj? Oddaljili smo se od sebe, da se ne bi srečali s samim seboj, z Bogom, ki je v nas. Zato nimamo ljubezni, v srcu pa je le strah pred…. pred… samim seboj.
Seveda, kot pišeš, to je tudi moja, kot mnogih drugih, izkušnja, da se zgodi tisto, česar se bojimo. Ni pomembno če je to bolezen, prometna nesreča, izguba materialnih stvari ali ljubljene osebe. Strah je nasprotje ljubezni in zaupanja.
Dragi Ljudmil, imaš bogate izkušnje in modrost, to sem spoznala iz tvojih prispevkov že davno prej. Zelo te razumem in rada preberem vse kar napišeš, saj čutim, da imaš ljubezen v sebi, ki daje tisto pravo moč, ki jo človek potrebuje, da je zvest samemu sebi in da zmore to ohraniti tudi takrat, ko so preiskušnje najtežje.
Lepo te pozdravlja, Melita