Naša srca včasih zaledenijo (otrpnejo). To se nam zgodi ob izgubi naših dragih, ob "izgubljenih" prošnjah itd. Zaledeni nam lahko le do posameznih oseb ali pa kar do vsega, kar nas obkroža. Ne dovolimo si tega, saj so naša življenja namenjena rasti, radosti, pa tudi trpkim preizkušnjam.

Ne pričakujmo, da se bo srce otoplilo kar samo od sebe. Je že res, da čas celi rane, vendar ta čas je preveč dragocen, da bi ga kar tako zapravljali. Najhitreje bomo odtajali naša srca, če bomo pripravljeni odpuščati. Zavedajmo se, da zavestno ali podzavestno zaradi zaledenelih odnosov trpimo tudi mi sami.

Ni ga med nami, ki ne bi imel v sebi nekaj svetle topline, a tudi nekaj mračne hladnosti. Poglejmo se v dušo in si priznajmo, da smo sami daleč, daleč od učenca, ki sledi Jezusu. Vem, da je težko ali skoraj nemogoče odpuščati nekaterim, ki so nam v življenju storili obilo slabega, a vseeno, odpuščanja nas uči naša vera, naše sveto pismo, to od nas pričakuje Vsemogočni, ki nas je in nas bo spremljal na vsakem delčku naše poti. Bodimo kakor drevo listavec, ki mu jesen odnese liste in ga zima biča s hladnim vetrom, ko pa pride pomlad, ta z ljubeznivim odpuščanjem prične poganjati nove liste, darove zahvalnosti.

Ne sodite, da ne boste sojeni; s kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo. Kaj pa gledaš iver(male napake in slabosti) v očesu svojega brata, bruna(velike napake) v svojem očesu pa ne čutiš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: " Pusti, da vzamem iver iz tvojega očesa ", in glej, bruno je v tvojem očesu? Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa in potem glej, kako boš vzel iver iz očesa svojega brata.
www.bisernaogrlica.com