|  Po ulici je postavljala sveče.
Odsevajoča, vešča svojega poslanstva
je posodila življenju svoje svetlo telo.
Čez strehe se je valil zlizani zrak
in viseči listi so padali s slapovi
teles v notranjo temo.
Nikoli ne bo ulica samo njena zgodba.
Niti resnica, niti zlaganost.
Le majhni trenutki, ki stopijo hip,
topo bobnenje in topotanje.
Na asfaltu ni nobenih duhov.
Vse simptome bolezni je spral dež.
Korak otrpne. Postane.
Misel meša spomin in hropi.
Poganja korake naprej na obalo.
Nebo se je podrlo in treščilo na tla.
Rohni nad ulico. Dežuje.
Ob gospodarju hodi poslušni pes.
Preveč krizantem je vsajenih.
Za vsako potezo ena, človeške velikosti.
Morje je polno govorečih skal,
ki odpirajo ljudem dušo
pod zelenim pigmentom.
In ko je njena barka plula mimo,
je morje pljusknilo čez njihov obris.
Pena je spustila pogled v globino.
V vrtincu je svilena ženska brala sebe.
Tam so potonile njene velike želje
in se naselile v koralah.
|
NE ZAMUDITE
Svilena ženska
Prispeval/a: Ljuba dne sobota, 12. januar 2008 @ 10:45 CET
Draga Tatjana, tvoja pesem je vzbudila v meni neko čudno melanholijo.
Zelo lepa pesem je, se vidim v njej!
Lep dan ti želim
Ljuba
Svilena ženska
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 12. januar 2008 @ 18:20 CET
ljubezen je neumrljiva, ker se seli iz enega bitja na drugo. Iz nas se odseva v vsaki stvari. Je popolna v mnogoterih, zdaj vedrih, zdaj vznesenih, zdaj otožnih in z bolečino presunjenih trenutkih. Je lepa zato, ker jo Hudič taji in Bog razodeva. Med vsemi lepimi stvarmi je najlepša. Ona hoče narediti iz tebe ljubljeno bitje. Je kot osamela ponorela ptica. Je pijano živa in opotekajoča se koala od neumornega iskanja sreče v svoji vrečici, kjer ima shranjeno srce. Je čolniček na razviharjenem morju, ki lovi ravnotežje. Je hrepenenje, je kri, je morska zvezda, je korala na dnu morja. Nedosegljiva je, vsak hrepenenjska, nora je. Ime ji je toplo življenje na dosegu srca. Njeno bistvo je upanje.
Prisrčen pozdrav in vse dobro
Tatjana