Poezija ni namen le sebi,
Je pomen, ki vodi jo k tebi,
Je srce ki piše jo v temi,
Je luč, ki sveti tudi meni.

Jezik, ki ne govori,
Metafora, ki nikdar ne zgori,
Je valovanje energije,
V afektu čustvene periferije.

A ne manjka ji globine,
Prenesene v lepe rime,
Primerjave iz narave,
Polne so ljubezni prave.

Potok bister je kot um,
Gozd mogočen je pogum,
Gora trdna kakor vera,
Življenja reka tam izvira.

Kam zavije se ne ve,
Kje brzice le stoje,
Kje jezero moč nabira,
Da v sili žalost spira.

Kje med hribi pot utira,
Kje rokav se mrtev zbira,
Kje nanosi kamnov, prod,
Da ustvari nov zarod.

Večkrat gora je vulkan,
Ki izbruhne kdaj zaman,
In po strugi zdaj, življenja,
Teče tok staljenega kamenja.

A še vedno reka teče,
Trmasto nastavi pleče,
Ko počasi nadaljuje,
Usodo sama sebi kuje.