|  Korak za korakom opazuješ,
z ničemer se ne obremenjuješ,
kot počasen posnetek se ti zdi,
saj nikamor se ti ne mudi.
Kot, da ustavil se je čas,
zažarel je tvoj obraz,
zasijale so oči,
kot v pravljici se zdi.
Poglej drevesa,
poglej nebo,
poglej cvetlice, ki cveto.
Poglej to sonce,
ki zate sije,
s toplo odejo te pokrije.
Prisluhni potoku,
ki žubori,
ptičku, ki žvrgoli,
ali pa zvoku tišine,
naj magija ne mine.
Občuti lepoto,
ki te obdaja,
kako nežno te razvaja,
žalost v hipu zdaj zbledi,
izbriše se vsaka kapljica skrbi.
|
NE ZAMUDITE
Sprehod v naravi
Prispeval/a: danaja... dne nedelja, 4. februar 2007 @ 17:07 CET
Draga Lea,
tako živi so tvoji verzi:
"Poglej drevesa,
poglej nebo,
poglej cvetlice, ki cveto.
Poglej to sonce,
ki zate sije,
s toplo odejo te pokrije…
................................ "
... da slišim potok, ki žubori…, ptička, ki žvrgoli… in v meni se razvije zvok tišine…
Ja, naj magija ne mine!
Pa sploh ni treba, da mine, kajne – le sprehode dolge v naravi potrebujemo, pa gre!
Še tako naprej!
S sončnimi pozdravi!
Danaja
Sprehod v naravi
Prispeval/a: Weirdness dne torek, 6. februar 2007 @ 14:37 CET
Kje obstaja takšen kraj,
Od koder ne bi hotel nazaj?
Kjer bi potok žuborel,
Kakor da bi tebi pel.
Kjer samoto bi pregnale ptice,
Kjer bi vetrič majal lepe le cvetlice,
Kjer bi sonce te pokrilo
S toplo svetlo le idilo?
Če že najdeš takšen kraj,
Le še pridi kdaj nazaj!
Da poveš še nam, še nam,
Brž, kar hitro bomo tam...
;)
---
You don't know me, you don't know me at all...
Sprehod v naravi
Prispeval/a: Lea7 dne torek, 6. februar 2007 @ 15:33 CET
Hvala za komentar. Res je, vsakič znova lahko občutiš to lepoto, če le stopiš v naravo in ji prisluhneš.
Weirdness!
Le za hip v naravo stopi,
naj nihče misli ti ne zmoti,
odpri srce - za to kar te obdaja,
naj magija te opaja.
Shrani to ljubezen,
naj vsakič znova te prevzame,
naj nihče iz srce ti je ne vzame.
Lep pozdrav! :)
Sprehod v naravi
Prispeval/a: Weirdness dne torek, 6. februar 2007 @ 22:02 CET
Hej Lea,
Mislim, da vem, kje bi lahko bil takšen kraj. Če si bila slučajno kdaj na izviru Kamniške Bistrice, potem ti je vse jasno. Kajti, če zalutaš malo v gozd nad izvirom, prideš v pravljico:
Z mahom porasle skale, drevje pa ravno tako redko, da skozi krošnje pronica dobršen del sončnih žarkov.
Resnično je to kraj, kjer pozabim na vse skrbi, ki me napolne s harmonijo...
Upam, da si boš kdaj ogledala ta majhen kos raja v Sloveniji...
Se ze veselim tvojega navdušenja, Weirdness
---
You don't know me, you don't know me at all...