Denar, status, boljše zdravje… Nikoli nam ni šlo še tako dobro, zakaj se potemtakem počutimo tako izčrpane? Ko je leta 2002, Allison Pearson napisala knjigo z naslovom: "Ne vem, kako lahko to zmore" (I don´t know, how does she make it), je razkrila izčrpanost sodobne delovne matere. Vzkliki strinjanja so se razlegali po celotni zemeljski obli. Bila je najbolje prodajana knjiga.

Zdi se, da se je v kratkem casu, ki je minil od izdaje knjige, zgodil še en seizmični premik. Vsi so izčrpani, ne samo ženske z otroki, ki hodijo v službo, vsi ostali so preutrujeni, pocutijo se kot cunje, zaradi "vratolomnega ritma zivljenja;" zivimo v druzbi 24/7, ki nikoli ne spi, komentirajo sociologi.

Raziskave kažejo na našo nezmožnost, da bi "se odklopili" in se sprostili, bodisi zaradi naših notranjih napetosti ali pa tistih, ki nam jih vsiljuje šef, druzba… Nova tehnoloska doba naj bi nam prinesla večjo svobodo, a nas možnost večje fleksibilnosti, mobilnosti počasi vodi na rob prepada. Kot če bi podpisali pogodbo s hudičem!

Delali bomo doma, vendar do pol dveh ponoči. Lahko gremo v petek popoldne prej iz sluzbe, vendar bomo zato v soboto pregledovali službeno elektronsko pošto. Ko smo enkrat doma smo preutrujeni za prijatelje ali pa vecerjo zunaj. Ko se koncno priplazimo do postelje, je naša glava polna informacij, vina in nesmiselnih TV oddaj, imamo težave s spanjem.

Izcrpanost je postala del nasega življenskega sloga in je izgovor za mnoge družbene, zdravstvene in čustvene težave. Prijatelj avtorice članka, Louise Carpenter, ki vodi restavracijo, ji je dejal: "Deset let nazaj bi bil zaprepaden, če bi videl gosta, kako zaspi za mizo pri večerji. Sedaj se to dogaja ves čas. Mislim si: "Razumem jih, vsi so utrujeni, ker delajo pozno, več potujejo, doživljajo več pritiskov in skrbi, zaradi mnogih stvari."

Raziskave na Otoku so pred kratkim pokazale, da ima 42 odstotkov od 5000 vprašanih pomanjkanje spanja za enega glavnih zdravstvenih problemov; sledi jim 34 odstotkov vprašanih, ki krivijo nizko stopnjo splošne utrujenosti. Vec kot četrt vprašanih je priznala, da so v stresu, druga četrtina je priznala, da jih dajejo obcutki depresije. Zaključek, ki sledi je, da delanje pozno v noč in pomanjkanje prijateljskih stikov ter družinskega okolja, ogroža naše zdravje. Podobna raziskava je pokazala (Chartered Management Institute; 'Quality of Working Life'), da nas več kot polovica doživlja stalno utrujenost na delu in še več nas trpi za nespečnostjo. Utrujenost večkrat spremljajo simptomi razdraženosti, nepotrpežljivosti, potlačenega besa, ogorčenosti, zmanjša se zmožnost za radost in hvaležnost.

V zadnjih 50 letih je zahodna civlizacija doživela velik materialni napredek: bolje se prehranjujemo, smo bogatejši, bolj zdravi, imamo več možnosti in vendar, zakaj je ravno sredi tolikšnega navdušenja in neštetih priložnosti življenjsko zadovoljstvo tako zelo upadlo? Zakaj je depresija najpogostejsa bolezen v zahodnem svetu? In zakaj se ravno zdaj, ko je večina nalezljivih bolezni izginila in so se zmanjsali srčni napadi ter kapi, toliko ljudi pritožuje, da se počutijo bolne?

Zgodovinar Richard Hudson trdi, da je moderni način življenja zaradi tega tako naporen, ker se večkrat čutimo primorane, da izpolnjujemo pričakovanja drugih, čeprav imamo zmožnosti, da živimo drugače. "V šestdesetih so mnogi mislili, da bo od sedaj šlo na bolje, da bomo lahko uživali sadove tehnoloških izumov, ki bodo opravljali monotona opravila in nam tako pustili več časa za uživanje v prostem casu. A zgodilo se je ravno obratno. Uporabljamo gospodinjske aparate, a smo vseeno bolj pod stresom, pod časovnim pritiskom, utrujeni, ker smo primorani početi toliko novih drugih stvari."

Izčrpanost je lahko dostikrat tudi posledica vznemirjenja, ki ga povzrocita pohlep po statusu in pridobitnistvo, ki ga spodbudi zavist. Ljudje, ki garajo, da bi imeli veliko hišo, drag avto, da bi živeli "na veliki nogi," imajo hkrati zelo malo osnovnih vrednot. Postanejo izčrpani in mislijo, da nimajo možnosti, da ne morejo nehati s takšnim načinom življenja; če se podrobneje pregleda njihovo stanje, se ugotovi, da imajo hipoteko na preveliko hišo, vse otroke izobrazujejo v privatnih šolah in hodijo na drage počitnice v tujino. In vse to zaradi statusa. Izgubili so zmožnost za analiziranje njihovih lastnih življenj. Ljudje stokajo: "O moj bog, počitnikovat grem v Maroko, izčrpan sem, ne bom prenesel potovanja." Zakaj potemtakem ne ostanejo enostavno doma v hiši, za katero so nedvomno porabili celo bogastvo in ne berejo knjige na vrtu.
Ljudje morajo ugotoviti, da so sposobni spremeniti svoje življenje. Očitno ni vsak, ki je preutrujen, tudi lovilec kapitalističnih sanj; mogoče so ljudje le pozabili, da lahko male spremembe prinesejo veliko razliko.

http://www.guardian.co.uk/