|    Nekoč je v majhni vasici živel vrtnar, ki je zelo ljubil svoj vrt. Na njem 
  je gojil čudovito cvetje, dehteče vrtnice, pisane astre in ljubke marjetice. 
  Vsak dan je prihajal in skrbel za svoje cvetlice. Zalival jih je, obrezoval, 
  odstranjeval odvečno listje in rahljal zemljo. Vsako cvetlico je poznal. Pomnil 
  je njen prvi poganjek in plašne začetke, ko je pokukala na svet. Pomnil je njene 
  prve ranljive cvetove in kasnejše razkošje barv in vonjav. Prav za vsako je 
  vedel, kako jo je potrebno negovati. Vedel je, koliko vode ima rada in kako 
  jo hraniti. Zaradi njegove ljubezni so imele rože posebno lepoto in ljudje so 
  si bili edini, da tako lepega vrta ni daleč naokoli. 
V soseščini je bilo še nekaj vrtnarjev, ki pa jih je razjedalo ljubosumje ob 
  pogledu na prelep vrt. Nekega dne so se zbrali in odločili, da bodo uničili 
  in poteptali cvetje v vrtu ljubečega vrtnarja. Ko se je ta zjutraj zbudil, ga 
  je čakal žalosten prizor. Cvetovi so bili razsuti po tleh, popki odtrgani od 
  stebel, koreninice izrute in marjetice so pokošene ležale na ponosnih vrtnicah. 
  Vrtnarju se je od žalosti trgalo srce. Potem pa si je obrisal solze in se z 
  neskončno potrpežljivostjo lotil dela. Začel je gladiti liste, pregledovati 
  koreninice in obvezovati stebla. Na novo je sadil cvet za cvetom. Prigovarjal 
  je svojim cvetlicam, jih vzpodbujal, se z njimi pogovarjal in jim pel. Po dolgih 
  mesecih dela je bil njegov vrt spet tako lep kot nekoč. Ne, bil je še lepši!
 
  Ljubosumni vrtnarji v soseščini so zeleneli od zavisti. ''Ne, tako vendar ne 
  more biti'', so govorili. ''Njegov vrt ne more biti lepši od našega. Sploh pa 
  njegove rože ne smejo lepše dišati!'' Staknili so glave in naredili zloben načrt. 
  ''To noč se bomo spet pritihotapili v vrt in ga znova uničili!'' Rečeno storjeno! 
Naslednje jutro se je ljubeči vrtnar znašel sredi najhujšega opustošenja, ki 
  si ga je moč zamisliti. Ko je zagledal poteptane cvetlice, ga je stisnilo pri 
  srcu. Tiho je zajokal. Hip za tem pa si je obrisal solze in se lotil dela. Z 
  veliko ljubeznijo je zdravil list za listom, cvet za cvetom, steblo za steblom. 
  Po nekaj mesecih vztrajnega dela je vrt znova zasijal v vsej svoji lepoti. V 
  svojih temnih bivališčih so zavistneži znova razmišljali o tem, kako uničiti 
  vrtnarjevo delo. In tako se je zgodba ponavljala. Vsakič, ko so ljubosumni vrtnarji 
  uničili vrt, ga je ljubeči vrtnar obnovil in ga naredil še lepšega. 
Tam blizu je živela majhna deklica. Opazovala je, kaj se je dogajalo mlademu 
  vrtnarju. Videla je, kolikokrat so mu uničili vrt in kolikokrat ga je na novo 
  obudil. Nekega dne je stopila do njega in mu dejala: '' Tu blizu je moja hiška. 
  Okno moje sobice gleda na tvoj vrt. Videla sem, kolikokrat so tvoj vrt uničili. 
  Ti pa še vedno sadiš!'' Vrtnar je pravkar posadil novo čebulico in je z dlanmi 
  gladil zemljo. Nasmehnil se je, odgovoril pa ni nič. ''Moral bi ga zaščititi!'' 
  je rekla deklica, ker se ji je vrtnar zelo zasmilil. ''Moral bi storiti nekaj. 
  Zgraditi ograjo, postaviti paznika, moral bi ...'' "Ne skrbi,'' je dejal. 
  ''Te rožice so res uničili. Imam pa rožo, ki je nič ne more poškodovati.'' 
''Nič?" je vprašala deklica. ''Niti vihar ne?'' ''Niti vihar!'' ''Kaj 
  pa velik slon? Največji?'' je bila radovedna deklica. Vrtnar se je nasmehnil 
  in odgovoril: ''Še največji slon ji nič ne more!'' ''Kaj pa vojna? Pravijo, 
  da vojna uniči vse!'' ''Moja roža še najhujšo vojno preživi!'' ''Takšne rože 
  pa res še nisem videla. Pa bi jo zelo rada. Mi poveš, kje jo skrivaš?'' Vrtnar 
  je z roko pokazal na svoje prsi in rekel: '' Tukaj. V meni. To je roža, ki ji 
  pravim Vztrajnost.'' 
Eva Škobalj 
  Izdalo: Ekološko-kulturno društvo Za boljši svet, 2006 
  http://www.forbetterworld.com  |