Piše: Rožana Grdina

Želje kot ovira
Živimo v družbi, ki bi jo lahko poimenovali tudi "tovarna želja". Ko se vsedemo pred televizor, da si bomo pogledali dogodke dneva, nam najprej postrežejo z reklamnimi nasveti, kaj pojesti, piti, obleči, kakšna kozmetika je najboljša, kakšen televizor kupiti, kateri avto je super voziti ... Če smo bili pred tem utrujeni od delovnega dne, smo po tem utrujeni še bolj. Ko odpremo poštni nabiralnik, nam v naročje pade kup papirja, ki sporoča, da je danes poseben dan, kajti samo za nas bo danes 40 % popust pri nakupu določenih oblačil. Pridite, ne zamudite to posebno ugodnost in priložnost!

Nagovori k nakupu so zanimivi: izgledali boste mlajši, bolj sproščeni, ljudje vam bodo zavidali vašo gladko kožo, vaša samozavest bo cvetela, oči drugih ljudi vas bodo spremljale in občudovale, vožnja s tem avtomobilom vas popelje v deželo sanj ... Tukaj oglaševalci niso veliko zgrešili. Res je, popelje nas v deželo sanj, kjer so želje dovoljene, celo obvezne, kajti praznino, ki počasi nastaja v nas, je potrebno zapolniti. Zadovoljstvo si kupujemo z imeti, ki se počasi seli od predmetov tudi v medsebojne odnose. Imeti idealno družino (takšno, kot jo gledamo na TV ekranih, ko zajtrkuje pecivo Nestle), nasmejanega partnerja (takšnega ali vsaj podobega tistemu s TV ekranov, ki se brije z Gillet), nagajivega in bistrega otroka (ki obožuje Nutello).

Zmotno in sebično je verjeti, da je naš občutek zadovoljstva in izpolnjenosti odvisen od zunanjih dogodkov. Prav tako je nevarna past misliti, da je vse odvisno od nas samih, kajti to nas lahko pelje k velikemu egocentrizmu, kateremu za drugega ni kaj dosti mar. Resnica je nekje vmes, v srednji poti. V obeh skrajnostih so naše želje ovira za osebno in duhovno rast, kajti v takšnih željah ni modrosti, ni etike srca, ni resnične volje pravega, notranjega jaza po "biti".

Želje kot vzpodbuda
Ko se človek odloči za osebno in duhovno rast, se v njem prebudi želja. Res je, želja! In brez te želje, ki v nas živi in raste, bi tudi našega razvoja ne bilo. Tukaj želja deluje kot gorivo, ki preko ovir poganja motor na poti do cilja. To je gorivo, ki motivira našo duševnost, našo psiho, da se kot osebnost podamo na pot sprememb, na pot iskanja smisla svojega življenja. To je želja po biti, živeti, videti, deliti. Tudi tukaj se lahko zgodi, da pozabimo na druge, kajti tisto, k čemer stremimo, je močan privlak, ki posrka vso našo pozornost. Včasih nas celo odnosi ne zanimajo več. Navdušenje nad lastnimi spremembami in spoznanji o tem, kdo zares smo, zadovolji skoraj vse potrebe. Na nek način postanemo samozadostni. Vendar samo za nekaj časa. Kajti če je želja po rasti zdrava, nas bo spodbudila, da bomo opazili tudi ljudi okrog sebe, ki potrebujejo našo pozornost, našo besedo, našo spremembo.

Kako razločevati željo od želje?
Včasih je to težka naloga. Celo najbolje nam to uspeva pri skrbi za svoje fizično telo. Želje, ki vzpodbudno delujejo na naš razvoj, so pravilna skrb za prehranjevanje, gibanje, uravnovešen ritem med delom in počitkom, med vdihom in izdihom. Težja naloga nas čaka pri željah, ki so povezane z našim čustveno-miselnim svetom. Težka tudi zato, ker nam vzgoja, okolica, družba zavedno in nezavedno nenehno vsiljujejo svoje vrednote, ki v nas sprožajo poplavo želja, v kateri se počasi utapljamo, ne da bi vedeli, kaj se z nami v resnici dogaja. Korak, da se oprimemo zdravih vrednot je moč samoopazovanja, samorefleksije in zavedanja globljih motivov, ki so v ozadju naših želja. Opazujmo sebe, vprašajmo se po motivih, ki nas vodijo in ne bežimo pred iskrenostjo pravega jaza, ki je včasih zelo tih, ampak še vedno preglasen za tovrstne želje. Osebnost svoj notranji konflikt želi zapolniti in pomiriti. S tovrstnimi željami želi preglasiti glas, ki nam sporoča, kaj v resnici potrebujemo. Takšna želja ne pozna potrpežljivosti, ne zna počakati z zadovoljitvijo. Njen moto je: "Takoj!"

Veliko takšnih želja izgine, če samo prespimo ali si vzamemo nekaj dni, tednov, mesecev za tehtni premislek, ali to kar si želimo, resnično potrebujemo. Medtem ko zdrave, vzpodbudne želje, s pomočjo katerih rastemo, ne izginejo tako hitro. Tudi agresivne niso. V njih je nekakšno razumevanje lastnih prednosti in slabosti. Njihov moto je: "Prisluhni si v tišini, vzemi si čas, spoznaj bistvo, ki se skriva v tebi, v drugem človeku, v življenju!" Ko si za takšne želje vzamemo čas, niso več samo želje, temveč postanejo način življenja. Želje so v tem primeru dosegle neke vrste preobrazbo, alkimijo in z njimi smo jo doživeli tudi mi sami.

Rožana Grdina

Vir: www.cdk.si/sci