Objet sem v črni pajčolan tišine,
na nebu temnem biseri bleščijo,
s svečavo svojo tiho se pojijo,
ko se strastno oklepajo gladine.

Zasije luna mila iz višine
in žarki blagi lučke razpršijo,
kristali čisti z njimi se spojijo,
zrcalo nočno seva od miline.

Kot zvezdni svod v jezeru se zrcali,
v samoti Ámor plaho me prešine.
Poljubi tvoji svetli so kristali;

tvoj blesk v očeh je žarek mesečine,
kot biseri so večni in opali,
sled greha v duši nikdar ne izgine.