Majhni in veliki otroci živijo z nami. Ste v naglici vsakdana že začutili, da med vas in otroka lezeta utrujenost in odtujenost? Prihaja čas počitnic, morda se vas že zdaj loteva zaskrbljenost, kako jih boste preživeli skupaj. Ali pa se jih veselite? Ne glede na to, kakšen odnos imate s svojim otrokom, čas počitnic je priložnost, ko se mu kot starši lahko bolj približate in poglobite medsebojni odnos. Še zlasti, če med letom kljub vsemu prizadevanju ne morete razumeti svojega otroka in ga nekako 'ne začutite'? Kako premagati to oviro?

Ko imamo težave z otroki, se o tem lahko pogovorimo s prijatelji, poiščemo pomoč v meditaciji ali pa molitvi, prebiramo knjige o vzgoji otrok, se posvetujemo s strokovnjaki, preberemo tale članek ... Marsikje poiščemo pomoč in prav je tako.

Težave, ki jih imamo v odnosu s komerkoli, niso le odsev tistega drugega, temveč vedno nekaj sporočajo tudi o nas samih. Kako globoko poznamo sebe? Čutenje in razumevanje bivata v harmoniji v duhovnem srcu, tem skrivnostnem energijskem tolmunu ljubezni. Zato se je dobro obrniti vase in ugotoviti: koliko znam in zmorem začutiti samega sebe; koliko razumem sebe; se znam odpreti in povezati s svojimi duhovnimi globinami? Je moje prizadevanje, da bi se z otrokom bolje razumel, ustrezno? Koliko je iskreno? Kakšne predstave imam o 'pravem' starševstvu? Kaj ta odnos med menoj in otrokom vabi iz mene, česa me uči? Morda tega, naj opustim idealiziranje o 'ta pravem' otroku in 'ta pravem sebi' kot očetu ali materi in 'ta pravem' odnosu z otrokom - ter opazim to, kar je. Torej, kaj je dejstvo? Kakšen je vaš otrok? Kakšni ste vi kot njegovi starši? Kakšen je vaš odnos z njim?

Prepoznajte z iskrenostjo v srcu svoje vzgibe. Vam je vaš otrok v veselje? Ali pa ste obremenjeni s skrbmi zanj, za njegovo prihodnost? Ste morebiti obremenjeni sami s seboj: da niste zares dobri, razumevajoči, ljubeči starši, da mu ne dajete dovolj vsega, kar potrebuje? Naj ostane zaskrbljenost ob strani; ni je treba odganjati, samo ne oblecite svojih misli in čustev vanjo, pustite jo ob strani! Nato obrnite svojo pozornost od želje, da bi bili zadovoljni s seboj, k otroku: vas vaš otrok zares zanima? Tako kot ste sami sebi v središču svojega zanimanja; kot vas zanimajo in veselijo drugi ljudje in stvari? Poiščite v sebi veselje za svojega otroka in tudi čudenje - tako kot ste se, ko ste sami bili otroci, čudili in veselili neznanemu, neraziskanemu življenju okoli sebe.

Ali poznate otrokove želje, sanje, načrte, ljubezni in strahove, jezo, sovraštva? Kaj rad počne, kaj ga najbolj veseli? Kaj ga plaši? Nevsiljivo ga povprašajte o vsem tem. Podelite z njim svoja veselja. Posvetite se mu, opazujte ga in prepoznajte, kaj išče v življenju, od česa pa beži. Ga ljubite? Se vam zdi nenavadno to vprašanje, saj mar ni nekaj najbolj naravnega, da imajo starši radi svoje otroke? Morda pa imajo rajši kot otroke same - svoja neizpolnjena pričakovanja, ki jih projicirajo v otroke, svoje želje, sami sebe! Dobri starši smo svojim otrokom le, kolikor zares želimo delati tisto, kar je zanje dobro, zanje, ne za nas! Če v otroke ne projiciramo svojih neizpolnjenih želja in ambicij, če jih ne omejujemo s svojimi predsodki, imajo čudovite starše! Zato je ljubeče, nesebično starševstvo odvisno od samovzgoje staršev, njihove osebne in duhovne rasti.

Otroci potrebujejo predvsem ljubezen, da se bodo čutili sprejete in varne. Ne dajajmo jim ljubezni zato, da bi oni nas ljubili, ne zaradi dobrega občutka (samozadovoljstva), ker ljubimo. Ljubimo jih preprosto zato, ker so. Začutili bodo, da nam je mar zanje, da jih spoštujemo. To ne pomeni, da jim bomo dovoljevali kakršnokoli vedenje. Otrok potrebuje jasne meje, znotraj katerih lahko svobodno raziskuje, da se bo čutil varnega. Ko otrok odrašča, potrebuje širše meje in še zmeraj zadosti svobode znotraj njih! Učimo se razlikovati med otrokom in njegovimi dejanji, da bo tako še sam razvijal konstruktiven odnos do svojih napak - kakšna čudovita življenjska dota je to!

Ste negotovi, ali delate prav? Negotovost in nemoč pri vzgoji otrok pogosto podedujemo od svojih staršev (radi se prenašata z matere na hčer), ki so sami bili negotovi, ko so skrbeli za nas. Skrb za otroke zato postane priložnost, da se naučimo živeti s to negotovostjo in jo obenem presegati. Zakaj bi življenje moralo biti brez nemoči, negotovosti in zmede? Tudi to so življenjski sopotniki. Če energijo, ki jo uporabljamo, da bi se takim čustvom vdajali ali pa jih zanikovali, uporabimo za njihovo razumevanje, lahko sprostimo v sebi doslej skrite življenjske moči in sposobnosti. Prepoznajte v sebi razliko med zaskrbljenostjo in skrbnostjo. Zaskrbljenost vas bremeni, vas osredotoča na vas same in vam prav nič ne pomaga v odnosu s komerkoli. Skrbnost vas dela tenkočutne, prebuja v vas sposobnost, da storite pravo stvar ob pravem času - zaradi in za otroka, ne zase!

Negotovost se zmanjšuje, ko v nas raste ljubezen. Ljubimo svoje otroke z vsem srcem (ne da bi iz tega delali predstavo za občinstvo). Kajti z ljubeznijo pride zaupanje. Z zaupanjem pride potrpežljivost. Včasih je pač tako, da je treba preprosto potrpeti. Življenje nam lahko prinese tako obdobje, ko se, naj se še tako trudimo, z otrokom nikakor ne moremo bolj približati drug drugemu. Kdo ve kakšno neravnovesje, skrito našim očem in razumu, se skozi to počasi raztaplja. Čez čas pa začutimo, da se je nekaj spremenilo. Podobno kot konec januarja (kdo se tega še spominja sredi poletja!), ko je vse še pod snegom, led pa se po malem taja, začutimo, da so se življenjski sokovi v naravi pričeli prebujati in počasi, počasi sproščati iz počitka v izraz. Navzven se še nič ne opazi, da raste novo življenje, a znotraj se je že predramilo. Ljubezen nas povezuje med seboj, ne glede na vse medsebojne razlike. Le prebudite ljubezen v svojem srcu, naj naraste in se preliva k vašim otrokom! Nič posebnega vam ni treba kar naenkrat ne govoriti ne počenjati. Ni vam treba ustvarjati ljubezni, le bodite ljubezen. Znali boste počakati, ko je treba, in delovati, kakor je prav. In lažje bomo živeli z izkušnjo, da smo drug drugemu skrivnost! Vsak odnos je izziv: sočlovek je drugačen od nas in ne poznamo ga! Enkraten je! Sam svoj, s posebnim notranjim življenjskim zvenom, ki ga spodbuja, da živi, da odkriva svoje notranje bogastvo in ga deli z drugimi. Ne more živeti namesto nas, zaradi nas, na način kot mi živimo. Njegova življenjska pot se prepleta z našo, med seboj sta odvisni, skupaj ustvarjata neko novo kvaliteto v našem življenju, a različni sta.

Taki so tudi 'naši' otroci. Včasih kar zelo, zelo drugačni od nas in od naših predstav ter pričakovanj, kakšni naj bi bili. Takrat ni lahko živeti skupaj. Če nam ni blizu njihovo vedenje, razmišljanje, čustvovanje, je to vsekakor izziv za nas, da se še bolj vživimo vanje ter spreminjamo svoje predstave o njih. Obenem pa se jih trudimo pravilno usmerjati, jim pomagati pri osebni rasti. Jih z lastnim zgledom učiti preobražati destruktivne energije, ki jih usmerjajo vase in navzven, v konstruktiven način razmišljanja, čustvovanja in delovanja, ki podpira njih same in odnose z drugimi. To pa ni kar tako! Saj se tega še sami učimo!

Ker starši niste lovci na zlate kolajne za superstarševstvo (saj nismo?), boste zmogli sprejeti tudi to, da je vaš otrok pač tako zelo drugačen, da ga res nikakor ne morete razumeti. Pa kaj zato! Sprejmite dejstvo, da ni tak, kot bi si vi želeli! Sprejmite dejstvo, da ga ne razumete! Pa še radi ga imejte! Vsak iskren trud nekoč obrodi sadove. Če iskreno vemo, da smo storili vse, kar zmoremo sedaj, ni razloga ne za zaskrbljenost ne za malodušje - bodimo potrpežljivi!

Vesna Periček Krapež

Vir: www.cdk.si/sci