Osnovno koriščenje proizvodnega aparata je usmerjeno k zadovoljevanju potreb
in sposobnosti posameznika. Mnoštvu prebivalstva, se doseg in oblika zadovoljstva
določa z njihovim lastnim delom, njihovo delo pa je služenje aparatu, ki ga
sami ne nadzorujejo, deluje kot neodvisna sila, kateri se posamezniki morajo
pokoriti, če hočejo živeti. Aparat postaja vse bolj odtujen, kolikor bolj je
organizacija dela specializirana. Ljudje ne živijo več svojega lastnega življenja,
temveč izvajajo v naprej določene funkcije. Dokler delajo ne zadovoljujejo svoje
lastne potrebe in sposobnosti, temveč delajo na odtujevanju.
Delo je sedaj postalo splošno, tako kot tudi omejevanje libida: delovni čas,
ki zavzema največji del posameznikovega življenjskega časa, je čas napora, kjer
je odtujeno delo odsotnost zadovoljevanja - odsotnost načela užitka. Omejevanje
libida se prikazuje toliko bolj racionalno, kolikor bolj je omejevanje univerzalno,
kolikor bolj prevzema celotno skupnost.
Na individum deluje kot zunanji objektivni
zakon in kot ponotranjena sila, družbena avtoriteta se vpija v zavest in v podzavest
individuma in deluje kot njegova lastna želja, nravnost in zadovoljevanje. V
t.i. normalnem razvoju, doživlja individum represijo, svobodno, kot svoje lastno
življenje, on želi, kar se od njega pričakuje, da želi.
Soočenje spolnosti in civilizacije se razkriva z razvojem dominacije. Pod taktirko
načela izvedbe, se telo in duh pretvarjata v orodje odtujenega dela, kot taki
pa lahko delujejo le, v kolikor se odrečejo svobodi libidnega subjekt-objekta,
kar je prvenstveno temelj vsega človeškega. Razdelitev časa igra tukaj pomembno
vlogo. Človek med delovnimi dnevi obstaja samo del časa kot orodje odtujenega
dela, ves ostali čas je svoboden. (Če v povprečen delovni dan, vključujoč pripravo
na odhod in povratek iz dela, investiramo približno deset ur in v kolikor biološke
potrebe spanja in prehranjevanja zahtevajo še dodatnih deset ur, ostanejo za
nas vsega štiri ure).
Ta svoboden čas je potencialno namenjen užitku, vendar se odtujevanje in discipliniranje
prenaša iz dela tudi na ta čas. Temeljna kontrola svobodnega časa se dosega
z samo dolžino delovnega dne, morečo in mehanično rutino odtujenega dela, ki
zahteva, da je naš svoboden čas sproščanje in rekreacija energije za novo delo.
Vse do poznega stadija industrijske revolucije, ko je porast proizvodnje pretil,
da preplavi meje, ki jih postavlja represivna dominacija, tehnika masivne manipulacije
ni uspela razviti industrije, ki bi kontrolirala ta prosti čas. Od takrat se
je veliko spremenilo, danes velja vodilo, individuma se ne sme pustiti, da ostane
sam, ker bi se, prepuščen samemu sebi, podprt z svobodno inteligenco, zavedal
možnosti osvoboditve od represije. Libidna energija, ki jo proizvaja id, bi
s tem želela širiti svoje vplive na zunanje omejitve in se trudila zaobjeti
vse večjo količino eksistencialnih odnosov, rušeč pri tem ego represivne družbe.
Organizacija spolnosti v svoji zasnovi vzdržuje osnovne značilnosti izvedbe
njegove družbene manifestacije. Proces udejanjanja različnih objektov nagona
v en libidni objekt nasprotnega spola in vzpostavitev genitalne nadmoči, kar
Freud imenuje aspekt centralizacije, je nedvomno aspekt spolne represije. Na
ta način se doseže družbeno potrebna deseksualizacija telesa, libido se osredotoči
na en del telesa, dopuščajoč preostanku telesa, da se uporablja kot orodje dela.
Izvorno spolni nagon nima nikakršnih zunanjih časovnih in prostorskih omejitev
svojega subjekta in objekta, spolnost je po svoji naravi polimorfno-perverzna.
Družbena organizacija spolnega nagona, zavrača kot perverzno praktično vse
njegove manifestacije, ki ne služijo funkciji rojevanja ali pripravi na njo.
Perverzije tako izražajo upor proti podjarmljenju spolnosti redu rojevanja in
proti ustanovam, ki ta red vzdržujejo, psihoanaliza vidi v tem poskus izključevanja
in preprečevanja patriarhalne dominacije - ponovnega pojavljanja vloge očeta.
V svoji formi perverzija kaže globoko sorodnost z fantazijo, kot tisto dejavnostjo,
ki je ostala svobodno podvržena načelu užitka. Domišljija ne samo da igra konstitutivno
vlogo v perverznih manifestacijah spolnosti, kot umetniška imaginacija, prav
tako povezuje perverzijo z idejo integralne svobode in zadovoljevanja. V represivne
redu, narava enačenja med normalnim, družbeno koristnim in dobrim, manifestira
užitek zaradi njega samega, kot poosebljeno zlo.
Napram družbe, ki zaposluje spolnost kot sredstvo za koristen cilj, perverzije
rabijo spolnost, kot cilj sam na sebi, tako se postavljajo izven dominacije
načela izvedbe. Vendar dopuščanje izvedbe perverzije, v nevarnost postavlja
ne samo urejeno reprodukcijo delovne sile, temveč mogoče tudi človeštvo samo.
Spajanje Erosa in nagona smrti, nevarno že v normalni človeški eksistenci, tukaj
kaže na erotično komponento v nagonu smrti, perverzije sugerirajo končno istovetnost
Erosa in nagona smrti ali celo podjarmljenje Erosa nagonu smrti. Kulturna naloga
libida, da naredi uničevalni nagon za nenevaren, se tukaj potemtakem izniči,
nagon se v iskanju za končnim in integralnim zadovoljenjem umika od načela užitka,
k načelu nirvane. Civilizacija je to nevarnost prepoznala in jo sankcionirala,
čudi se konvergencija nagona smrti in Erosa uresničuje z sublimiranjem »Liebestoda«,
medtem ko postavlja manj kompletne ali realistične izraze Erosa, kot cilja samega
na sebi. Ni društvene organizacije nagona smrti, ki bi odgovarjala organizaciji
Erosa, sama globina, na kateri ta nagon deluje, ga ščiti od takšne sistematične
in metodične organizacije. Kot metoda sadomazohističnega zadovoljenja, spada
pod strogi tabu perverzije. Celoten napredek civilizacije je mogoč samo ob pomoči
preoblikovanja in koriščenja nagona smrti in njegovih derivatov.
Preusmerjanje prvotne uničevalnosti od ega na zunanji svet, je tisto, kar hrani
tehnični napredek, a z uporabo nagona smrti v oblikovanju superega, se doseže
samo kazensko pokoravanje ega zadovoljevanju, s čemer se zagotavlja civiliziranje
narvi. Zavest, kot najspoštljivejši moralni posrednik civiliziranega individuma,
tako postane zaslepljena z nagonom smrti, kategorični imperativ, ki ga superego
vsiljuje, postane, skozi proces izgradnje eksistence slehernega posameznika,
imperativ samouničevanja,. Bolj ko človek brzda svoje agresivne težnje napram
drugega, toliko bolj tiranski, agresiven postaja v svojem ego – idealu. Prignana
do skrajnosti, v melanholiji čista kultura nagona smrti, lahko zavlada superegu,
postane lahko neke vrste zbirališče nagona smrti, v tem kontekstu smo soočeni
z fatalno dialektiko civilizacije, ki skupaj z napredkom civilizacije vodi k
osvobajanju vse bolj uničevalskih sil.
Vir: www.zofijini.net
|