Ko odpreš TV sprejemnik,
(za to ni potrebno imeti posebne sreče)
zagledaš mejni obraz, ki izžareva
v prostor opičje strmljenje.
Onstran prostora je kaos, ki ti pokaže
lastnosti tvojega opičjega plemena.
Zunaj pada tihi dež, ki ti obudi spomin
kako so te opice izgnale iz opičjega tropa,
a ko se ti je utrnila prva solza ginjenosti
iz samozadovoljstva po licu, da nisi več opica,
nisi hotel več v večnozeleno pokrajino
opičjega sveta v divjini.

Zavrgel si opico v svojem telesu
in sprejel vlogo človeka.
Podivjane vode so te gnale naprej,
napajale trte, ki so obrodile vino
in ti si opijanjen branil svoje opičje kraljestvo
in se začel gostiti s surovim mesom.
Postal si opičji mojster,
nagrajen s človeško pametjo za ubijanje.
Vidim trope sužnjev opičjega rodu,
ki jih tvoje kamnito srce gleda izpod opičjih oči
in opičje kože, ki je izven džungelskega tropa
dosegla drugačnost, ki se ujema s stanjem sveta.
Moč je značilna za vodje opičjega tropa,
ki preoblečen v cunje, predstavlja drugo vrsto.
Prilagodil si se opičji nepopolnosti
in v njej eksistencialno vztrajaš.
Med nami je veliko opičjih dostojanstvenikov -
v Ameriki in povsod po svetu,
ki varujejo v najbolj skritih trezorjih
opičje bakelitne oči in živalsko nagonsko naravo,
opičjim lastnostim pa dodajajo še izprijenost.
Svojo dlakavost in genitalije pokrivajo
z razkošnimi oblačili, okraski imeni in funkcijami.
Ko delujejo, jim v očeh mežikajo opičja zadnjica,
spredaj pa nikoli potešen džungelski spolni nagon,
s svojimi analnimi glasovi pa vzbujajo občutje studa
ob poljubljanju suhe revščine v Afriki
in deželah tretjega sveta na daljavo.
Tudi med nami ni tako malo opičjih mojstrov
s takimi lastnostmi, kot jih imajo orangutani po svetu.