|    Žalost v kotičku skritem 
moje ždi zavesti 
neopazno dušo razjeda počasi 
skrivam jo pred ljudmi vsemi. 
 
Žalost moja last intimna 
v eno z njo se zlijem 
srce se mi odpira, 
predam se v hladen njen objem. 
 
Zaupam žalosti potrpežljivi, tihi, 
ker moja solza je samo 
me nežno boža in z menoj ihti 
praska, da čuti ostro srce bolečino.
  Samo moja, zaupljiva in poštena 
bremena težka žalosti odložim moji, 
nikdar me ne prevara 
spet mir podari duši moji. 
 
Žalost me umiri. 
Minljivosti in smrti se zaveda 
hudobne misli in sovraštvo vidi 
pamet omejeno čuti in nemoč človeka. 
 
Krutost velika je in lahka za človeka. 
Ljubezen je naporna in preveč zahtevna, 
zato človek ubija in trpinči sočloveka 
žalost moja meni je tolažba in uteha.
  |