|    Opazovala sem razprtost s prostorninami oči, 
razrezan svet na kvadrate in polja. 
Stegnila sem roko k podobi iz starinarnice. 
Fantastično naključje asociacij in preteklosti. 
Občutenje nedovršenosti in nedokončanosti 
se je obesilo na drevo v drugem kvadratu. 
Tedaj je granatno jabolko eksplodiralo 
in podobi vrnilo rožnati mik dekleta. 
Razburljiva gotovost smisla njene lepote 
je bila očarljiva in mi je vrnila spomin, 
zasidran v korenini izpod pluga.
  Polje navdihuje neko pragmatično moč. 
Je odgovor na pšenično lakoto. 
Zemlja se vžiga z ogromno človeškega truda 
in napotuje človeka na izkustvo biti. 
Potlačitve, nemoč in klopotavost 
nadzemnega sveta, ki je človeka udaril  
z berglami v kamenine in vstopil ohromel  
v prebujajoče se polje in spomine na mladost. 
 
Izključene so zatemnitve in luč zbuja tla,  
skoraj z ugaslo dušo, ki pije prosojnost 
in se pretaka nevidna po podzemnih labirintih 
krtove dežele. Znamenja izgubljenih dni 
skozi rjave barvne kontraste prsti, 
ki bodo pognali kali po burnem nemiru 
in znajo ozeleneti zleknjene krpe zemlje, 
da bom tudi s telesom tam, kjer sem s spominom. 
  |