. . .

Ko v igri dveh teles
prišla do skupnih sva nebes,
se razpršila po prostranostih vsemirja…

. . .

meje več med nama ni,
eno telo, ena duša sva,
v večnosti neskončno blažena …

. . .


Je konec to ali začetek šele poti?
Ko v objemu kot eno zaspiva -
kaj z nama se potem godi,

kod potujeva, živiva…,
ko nisva več midva – ko eno sva?

. . .