NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Spoštovanje   
    četrtek, 7. september 2006 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: matej_poll

    Sanjala je o plemenu, ki ga je obiskala. Poglavar, z veliko perjanico na glavi in porisan od glave do pet, z rdečim mazilom, narejenim iz kozje krvi in pomešan s terro rosso, soljo in kančkom zelišč, ki jih je pricompral stari vrač. Njegov sin, poglavarjeva desna roka in njegov edini naslednik, z malo manjšo perjanico na glavi, porisan na enak način kot njegov oče, vendar bolj bojevniško. Sine je car. Ženske stojijo v krogu in se vrstijo, kot za stavo, noge narazen, povohaj grmovje, sine, boš videl katera je prava in vredna, da bo tvoj sin plemenit, tako kot ti.

    Nobena ni ustrezala. Le ona, tista belka sredi rdečeličnih, je še ostala. In bila izbrana, po hitrem postopku. Poglavarju se mudi, pred njegovo smrtjo mora imeti tudi prestolonaslednik svojega naslednika. Močnega fanta, bognedaj da bi bila deklica. Sam vrač bo ugnal ženske duhove stran in priklical dečka.

    Tako so jo slekli, na hitro namazali z mazili, dišečimi olji in terro rosso, jo polepšali in odstranili ves njen zahodnjaški vonj, ki je vsem silil v nos in ki bi morebiti odgnal spolno slo bojevitemu silaku prestolonasledniku.

    Ležala je tam, na tleh, vsa nebogljena, in zagledala vsa mogoča sredstva mučenja, nekakšno poživilo za to že tako malce čudno dejanje, spolni akt, akt po sili razmer in akt prisile ljudi. Zarjavel nož, ki je napol visel z lesene police, je skorajda že zarezal v njeno telo, ko ga je ona rotila: "Prosim te, tega ti ni treba. To ni potrebno."
    Se zbudila v znoju. Nadaljevala sanje v drugi zgodbi. Z bojevitim silakom prestolonaslednikom, ki je ohranil le svoj obraz, in zamenjal svoj duh. Ta duh je v njej zbujal občutke spoštovanja in miru. Ne ljubezni, spoštovanja.

    Spomnila se je, da ljubezen mogoče le ni tisto, za kar jo ljudje imamo. Da nam je družba tudi to vsilila kot eno najvišjih vrednot, ki jih moramo ljudje doseči, da bomo popolni. Ker to seveda brez tega in mnogih drugih stvari nismo in ne moremo biti. In se je vprašala, zakaj za vraga nisem popolna brez ljubezni, brez statusa, brez samozavesti... Vzgojena v svetu, ki s prstom kaže na pare, ki se držijo vse življenje za roke, na srečne družine srečnih staršev in otrok, na popolnost življenja. Kje torej piše, da je ljubezen tisto, kar je najvišje čustvo med dvema posameznikoma, ali navsezadnje med ljudmi nasploh?

    Se ljubezni do vesolja reče ljubezen? To je spoštovanje. Drugega ne more biti. Kar je čutila do bojevitega silaka ni bila ljubezen, a le tako je bila srečna. Presrečna. Izpopolnjena. Ker je bila spoštovana. Spoštovanje je pomenilo sprejemanje vsega kar ona je, videnje skozi njeno telo in njeno bit, njen jaz ni bil pomemben, pomembno je bilo to, da ona je. To in vse ostalo, ni ljubezen, to je višje od predstavljivega. Vesolje dveh duš, zlitih v eno samo, sprejemanje svojih in njegovih zvezd, mojega in tvojega, ki več ni moje niti tvoje temveč le... je.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja matej_poll
  • Več s področja * Ljubezen in spolnost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20060830095800394

    No trackback comments for this entry.
    Spoštovanje | 3 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Spoštovanje

    Prispeval/a: titanic dne četrtek, 7. september 2006 @ 09:39 CEST
    Pozdravljen Matej.
    Napisal si lepo zgodbo, o kateri sem razmišljala. Predvsem o modrosti, ki si jo želel prikazati skozi članek. Ponoči se nam, kot se je njej, velikokrat sanjajo stvari, ki jih lahko razložimo ter povežemo s situacijami v budnem stanju. Zato tudi sanjamo, da lažje razumemo vsakdanji svet in sebe.
    Čustva, ki se jih spominjamo v sanjanju pa so še posebej pomembna, da si jih zapomnimo, saj so mnogokrat zatrta ali nezavedna, vendar so in obstajajo v nas.

    Edina mu je ustrezala ravno zato, ker je bila drugačna, ker si je želel nekaj več, nekaj drugega. Ona se je morala (seveda je bila prostovoljno tam) pokoriti njemu zaradi običajev. Zanimivo, da se je kljub strahu počutila spoštovana in mirna. Morda je to nekaj, kar potrebuje in je navajena iz otroštva, ko so jo starši ustrahovali, kljub vsemu pa spoštovali in ji nudili varnost. Zanimivo.
    Spoštovanje in ljubezen gresta skupaj z roko v roki, vendar ne tista ljubezen, ki je evforična, zaljubljenost in kemija. Ljubezen tudi brez spoštovanja nima vrednosti in sploh ni vredna te besede Ljubezen. Spoštovanje pa je že samo po sebi sprejemanje nekoga takega kot je, ga čutiti in ljubiti s srcem, ne s telesom.

    Seveda je ljubezen najvišje čustve med dvema, ne more pa obstajati, če je posameznika ne čutita v sebi tudi takrat, ko ni nikogar zraven, ko je človek sam. Ljubezen mora v človeku obstajati, da jo lahko začuti in da drugemu, drugače je beseda zlorabljena in ne pomeni to, kar je.
    Sreča, ki je brez ljubezni, hm, mogoče brez občutenja ali priznanja, da je to ljubezen, vendar je, če je ta sreča občutena od znotraj. Lahko pa je čisto nekaj drugega – mašilo nečesa, kar nam primanjkuje in s tem mašilom, ki je proizvod naše iluzije se počutimo izpopolnjene. Morda je v primeru zgodbe bolj sprejemanje nje, take kot je, kljub temu, da je drugačna od drugih, morda niti ni to spoštovanje. ..........morda.......... razmišljam dalje, saj ne potrebujemo veliko, če sebe sprejemamo in se spoštujemo.....

    lp Titanic


    Spoštovanje

    Prispeval/a: en_bk dne četrtek, 7. september 2006 @ 12:25 CEST
    Hojla Matej

    Zdej, da je spoštovanje tisto ki osrečuje, ne ljubezen, pripoveduješ v tej zgodbi. Kaj pa je potem ljubezen? In v čem je manj izpopolnjujoča kot spoštovanje? In ali je spoštovanje del ljubezni ali ni?


    Spoštovanje

    Prispeval/a: danaja... dne četrtek, 7. september 2006 @ 13:11 CEST

    Vau, Matej, kakšna zgodba!


    Potop v čisto prvobitnost…
    veličina izpolnjenosti v totalni predaji in totalnem sprejemanju…
    in zlitje duš…

    Ja, to je višje od predstavljive ljubezni - a taka ljubezen OBSTAJA!


    Bravo, mojster si! Čutenja in peresa.


    Lepo te pozdravljam,
    Danaja



    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,65 seconds